transnacional / Uršula Cetinski: "It's pain, really, really deep pain!"

Mi je prišlo na uho, da bo Ljubljana menda leta 2012 kulturna prestolnica Evrope. Skupaj z Lizbono. V Lizboni sem bila samo enkrat, vendar imam nanjo posebne spomine. Z Jovanom Ćirilovom, ki beograjski Bitef vodi natanko tako dolgo, kot sem jaz stara, sva preživela čudovit teden. Med tekanjem po teatrih so naju po ulicah ustavljali prodajalci cedejev s posnetki "fadosov", tipičnih portugalskih žalostink. Vlekli so naju za rokav in nama ponujali: "Buy, buy! It's pain, really, really deep pain!" Potem sva se odločila, da je čas za obisk kakšne pristne gostilne, v kateri v nočnih urah "fados" lahko poslušaš v živo. Po dolgem pohajkovanju sva se znašla v gostilnici z najsprejemljivejšo ceno. Na vratih je pisalo, da ponujajo večerjo, pa še nočni glasbeni program. Ko sva povečerjala in o prepevanju ni bilo ne duha ne sluha, sva gostilničarja nevsiljivo vprašala, kdaj bova lahko slišala kakšen "fados". "Oh, seveda!" je rekel. "Ni problema. Grem po ženo in otroke." Reveže je gotovo vrgel iz postelje. Kar nekaj časa so nama vzneseno prepevali. Počutila sva se kot v kakšnem Kusturičevem filmu.

Torej, naša kulturna sestra Lizbona ima posebne čare. V tem smislu Ljubljana ni prav nič zapeljiva. Povprečno evropsko mesto. Nekako racionalno. Nič kaj bizarno. Odštekani socialistični dizajn (prašičje glave okoli od muh pokakane Titove slike v izložbenih oknih mesnic ipd.) je že davno pokopan. Vse je v bistvu tako kot kjerkoli. Zato bi se morali prav posebno potruditi in čez devet let Ljubljano spreobrniti v vrhunsko mesto kulture. Pred kratkim sem to svojo blodnjo zaupala kolegu kulturniku in mu predlagala, da bi se Ljubljana s projektom kulturne prestolnice začela ukvarjati že letos. Devet let hitro mine, edini smisel tozadevnih prireditev pa je, da mesto dobi novo kulturno infrastrukturo, zato bi morali že letos zavihati rokave, prihodnje leto pa začeti polagati temeljne kamne. Pa se mi je seveda samo smejal, ta moj kolega. Vsakomur, ki dela v kulturi, je jasno, da se bo država s projektom začela ukvarjati kvečjemu leta 2010, ko se bodo kulturniki pošteno sprli, kaj bo kdo počel, in stepli za denarce. Ko bo prireditev minila, bo spet tako, kot da je nikoli ni bilo. Lepo vas prosim, saj nismo v Gradcu, kjer so si od kulturnega prestolovanja Evropi prav lepo in pametno opomogli. Povprečno avstrijsko mesto je čez noč postalo privlačna kulturna prestolnica, ki ima vse možnosti za bogato in inteligentno kulturno ponudbo tudi v prihodnosti.

Menda se modri možje skupaj s predsednikom države pogovarjajo o viziji Slovenije v Evropski uniji. Teh pogovorov nisem spremljala, sem pa brala komentarje. Kaj si v Evropi sploh lahko obeta država, ki še poštene centralne knjižnice ni sposobna postaviti na noge? Knjižnica, to so možgani države. Vsakič, ko v NUK-u z zastarelim računalniškim programom brskam po zastareli literaturi in se potem izkaže, da moram vse, kar potrebujem, naročiti iz Muenchna, pa še pošteno plačati zraven, v mislih čestitam vsem, ki se v Sloveniji ukvarjajo z znanostjo. Vsem, ki jim je v tako bednih razmerah uspelo spraviti skupaj magisterije in doktorate in se znanstveno ukvarjati s humanistiko ali z drugimi vedami, na katere se sicer bolj malo spoznam. Kajti vir informacij, ki je bistvenega pomena za vsako sodobno evropsko družbo, je v Sloveniji beden. Prav tako kot status znanstvenikov in kulturnikov. Zato čestitam vsem, ki so v Sloveniji v znanosti karkoli dosegli. V marsikateri evropski državi do potrebnih informacij strokovnjaki pridejo stokrat hitreje in stokrat ceneje, čeprav je njihov socialni položaj neprimerno stabilnejši. Še pomisliti si ne upam, kaj vse bi lahko dosegli številni pametni ljudje, ki jih poznam, če bi delali v malo bolj evropskih razmerah. Sicer me nihče ne vpraša, ampak če bi me, je zame gradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice prav takšna prioriteta kot gradnja Pediatrične klinike, od katere se denar brezobrestno posoja naokoli, medtem ko obupani starši na lesenih stolih bedijo ob svojih bolnih otrocih. Pa še bolniška jim ne pripada in v bolnišnici preživljajo dopust, ker so malčki v celodnevni oskrbi, tako misli država, čeprav je vsakemu staršu jasno, da je bolezen za majhne otroke totalen stres, ki postane še večji, če se sami znajdejo v okolju, ki ga ne poznajo.

Podobna zavist in zaskrbljenost me je prejšnji teden pograbila na Dunaju. Med ogledom nove predstave Jana Fabra Jaz sem kri. Genialen spektakel o krvi kot viru življenja, ludistični karneval s štiridesetimi nastopajočimi, norost, ki se dotika smrti. Srednji vek in sodobnost v enem. Človek kot žival. Nespremenjena od davnine. Požrešna in kruta. Telo kot breme, izpostavljeno obsesijam, trpljenju, bolezni. Postati kri. Osvoboditev. Onstran dobrega in zlega. Neobičajno, krvavo brez krvi, vzneseno, fantastično! Fabre v najboljši maniri, eden izmed redkih pravih gledaliških mojstrov našega časa. V dunajskem Tanzquartierju so v koprodukcijo predstave vložili 38 milijonov tolarjev. Natanko toliko, kolikor bi Slovenijo stal dober festival sodobnega gledališča, pa sem prav v dvomih, ali bo res kdaj ugledal luč sveta. V soseščini so razstavljali Duererja, a si ga žal nisem mogla ogledati, sem pa prelistala tako obsežen katalog, da moraš kar s taksijem, če ga hočeš prinesti do doma. Ni kaj, kulturno in intelektualno izobilje. Le nekaj ur in spet smo čez mejo. V popolnoma drugačni kulturni in intelektualni realnosti. Zato se razmišljanju o viziji Slovenije v Evropi lahko priključim le s portugalsko obarvanim komentarjem: "It's pain, really, really deep pain!"