Kolumna / Uršula Cetinski: Slovenija - politični in kulturni bonsaj

Ena od tem radijske oddaje, v kateri sem sodelovala pred nekaj dnevi, je bilo tudi vprašanje, kaj si Slovenci mislimo o sebi in kakšno podobo bi radi pokazali navzven. Mislim, da ima Slovenija manično-depresiven značaj, naj mi psihiatri oprostijo to banalno primerjavo. Sama o tem stanju vem le toliko, kolikor preberem v ženskem tisku, kjer pravijo, da človek v tem stanju pada iz ene skrajnosti v drugo. Če to drži, je tudi primerjava ustrezna. Slovenija niha med dvema skrajnostma. Prva skrajnost je pretirana samohvala in zavest o lastni pridnosti, razvitosti in poštenju. Tega se je nalezla v polstoletnem bivanju v družbi z drugimi jugoslovanskimi republikami, kjer je ekonomska superiornost ljudem vlivala samozavest, pogum, občutek večvrednosti, ta pa se je neutemeljeno razširil tudi na duhovna področja bivanja. Druga skrajnost je tarnanje o majhnosti, ogroženosti, neprepoznavnosti in podobnih tegobah. Homofobija, ksenofobija, rasizem, nepotizem, skorumpiranost in druge bolezni naše družbe so pometene pod preprogo in ne sodijo v mazohistični repertoar Slovencev v temni fazi manije, saj slovenski kulturni in politični prostor v fantazijah o samem sebi vedno igra vlogo žrtve, vloga agresorja pa je zamolčana.