transnacional / Miha Zadnikar: Kristusov pasijon (3)
Jezus Kristus bi ne postal, to, kar je bil, ko bi ne bil zvest temeljni nezvestobi

Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Kako preseči Dogville? Kako oplemenititi večno družbeno shematiko; zideologizirano stereotipno shizmo, kakršno gre zapaziti pri njenih protagonistih, protagonistkah? - Josip Vidmar v Obrazih poroča, kaj je Edvard Kardelj soprogi, tovarišici Pepci naročil na smrtni postelji, kar zadeva vnuke. Naj bodo ... trudna beseda malce zastane ... (kakšni, Edi, mar pridni? pošteni? ubogljivi?) - Ne, reče utrujeni Krištof, naj bodo ... zvesti. Želja nas presune, kajti izrazi jo teoretik, in kadar željo, v našem zgledu celo poslednjo, neomadeževan s tujim poslednjim oljem izrazi teoretik, potem je treba namero šele izluščiti. Olje je v jedru. Tisto nežno pozornost zahteva, s kakršno poslušamo prve otrokove besede, natančneje odzvanja in seže dlje. Napelje nas k temu, da zgrešimo. Teoretik kajpada lahko zgreši še sam, tudi to je neobhoden del njegovega poslanstva, toda nikdar ne zgreši v izrazju, ki velja za "navadno", "pogostno", "vsakdanje". Bolj ko se namreč zaveda, da lahko zgreši, močnejša orožja se mu nakopičijo prav na pobočjih, ki so po navadi zguljena, pristopna, prihranjena za frazo; izgovor; obljubo. Podobno izostreno, sicer zakrnelo notranje uho imamo med zaljubljenostjo - tedaj seveda nismo teoretski, ravnamo pa "na način teoretske prakse", tako da glas, zvočnost, melodiko, ritmiko (po navadi res same slišne zadeve) spreminjamo v "globoko razumevanje". Vsak cinefil, ki da kaj nase, film tudi zelo dobro sliši, in ne le vidi; "vsaka prava dama kdaj pa kdaj pade" ... in kar je še podobnih čuječnosti.