transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (5)

Pustimo pri strani historično prezenco, ki sega od razmestitve sedežev v prvem francoskem revolucionarnem parlamentu, pustimo celotno zgodovino delavskega gibanja, pustimo vnemar teoretske opredelitve politične prakse, delitve na konservativne in napredne sile, pustimo številne žrtve raznih levo-desnih nesoglasij, pustimo - začuda, celo - nacionalizme pocestne in parlamentarne sorte. Navsezadnje smo prav ta trenutek in globalno pahnjeni v nekakšen realen čas iz imaginarnega razdobja, še preden je zasedal prvi francoski revolucionarni parlament, za navrh nas vsepovsod učijo, da je zgodovina delavskega gibanja historično zaman (izjemno nepopularno - celo eksistenčno nevarno - je, danes biti že socialni zgodovinar, kaj šele socialni filozof), poleg vsega o opredelitvah politične prakse populaciji, ki študira družbene vede, predavajo reprezentantje samega političnega razreda. In temu potem pravijo politična teorija. Saj so tudi v Jugoslaviji, za časa socializma, študentski populaciji družbenih ved večkrat predavali realni politiki, politiki "iz prakse", vendar niso izvajali razlikovalnega razrednega terorja, ampak so ga kvečjemu bolj ali manj spretno negirali, propagirali skupnostno dobrobit, zavračali ksenofobijo, predvsem pa so imeli jasna stališča, kaj je suverena zunanja politika.

Kaj in kakšna je torej desnica (novega tipa)? To je kratko malo netransparentna vladavina, vladavina tistih, ki skrivajo kaj temeljnega, pomembnega za širšo skupnost. Razloček po politični "generalni liniji" se danes ne razteza po znani črti, češ koliko je golo (reprezentirajoče; javno; demokratično) početje "primerno" ali "neprimerno" - toliko so pač "vsi" desni, toliko je (bila) LDS tako rekoč "avantgarda desnice": v strogo moralnem smislu, kako gladka bodi učenost o paru produkcija-konsumpcija čisto zagotovo - pač pa se poglablja v vse nepreglednejše skrivaštvo. Zdi se, ko da ni razmerja do temeljnih političnih postavk, še huje, zdi se, da je to ne-razmerje nenadoma obligatorno za celotno javnost. Da je pogoj za preživetje. Desnica novega tipa namreč s svojim ne-razmerjem, ki je, natanko vzeto, seveda ne-politika, lenobno poskrbi, da se prebivalstvo sploh ne ukvarja več s samim seboj. Bolj ko je prebivalstvo samo zase, individualizirano, manj se ukvarja s samim seboj: vse ima na dlani, ničesar v rokah. Povejmo slikovito, skoz kapitalska razmerja: Če je prejšnja vladavina zaorala z brisanjem zgodovinskega spomina na tradicijo misli o tem, da krivična medčloveška razmerja niso niti naravna niti od boga dana - koliko je ostalo v populaciji osebkov, ki vedo, da je lahko tako, lahko pa je tudi tako? - potem je očiščena in zaspana nova desnica s svojo netransparentnostjo, s svojim skrivaštvom poskrbela za naslednjo stopnjo. Na tej stopnji se krivice v medčloveških razmerjih poglobijo do težavnostne stopnje, na kateri se prebudi misel, z njo pa klic po akciji (Brecht). In ko so izpostavljeni udeleženci kulturnega boja primorani poučevati ljudstvo celo o temeljnih razločkih med nacionalsocializmom in stalinizmom; ko politični razred - spričo preobilja latentnosti - ne zmore reakcije, ne prepozna novih fašizmov niti v soseščini, kaj šele pri sebi; ko v prezasedeni, prenadzorovani intimi ni časa-prostora za nujno politizacijo individuovega vsakdanjika, tedaj se prebudi in začne delovati (benjaminovski) zgodovinski spomin: sprva apatično, negotovo, pozneje z zavestjo, da je že dobro ozgodovinjena gotovost v opolzkem času pogoj za simpatije: pomiri akterja, zamaje tihotneža. S prebujenim zgodovinskim spominom naposled postane jasno, da je kulturni boj ezopska sintagma iz napetih momentov v socialni preteklosti, ki traja in traja, iz njenih nenehoma sprotnih teoretizacij pa bije v oči en sam zaključek: kulturni boj je seveda nekaj drugega - ekskluzivno poimenovanje za tip politične vojne, njeno torišče so razredne tenzije. Kadar so slednje prerazpoznavne, tedaj levici tradicionalno zmanjka sape, pa če je stara, nova ali najnovejša. Ujame se v frontno držo, ki je je stala že tolikerih odklonov, nesporazumov, spodletelih srečanj, zablod. Od tod dvoje njenih polj, navidez nekompatibilnih: klic po akciji z ene strani in čakanje, z druge, v strahu pred požrtno ekonomijo, marketingom, enoznačno življenjsko prakso. Ko se čaka na akcijo, tedaj smo nad gibanjem, v preži, ki je hočeš-nočeš filozofska opreznost. Spomnimo se, kako je bil Lenin prisiljen, postati filozof. Čas kapitala je v vseh svojih pojavnih ekstremih še vedno in znova naš čas. Ni čas sistema, zakaj že sam sistem s svojimi dejanji dokazuje, da je njegov čas "minil spočetka", da ga sploh nikdar ni bilo, saj je v kali iluzoren, ustvarja neskončna stoletja prividne sreče. Mar nas lahko zanima kaj tako plehkega, kot je sreča na račun koga drugega?

V četrtek, 24. februarja 2005 okrog 21. ure nas je v Cankarjevem domu obiskal Foucaultov duh: biopolitike so nas oplazile srhljivo, v živo. Pet minut zatem, ko so se izbrisani odločili za prekinitev gladovnega štrajka in konsenzualno sprejeli sklep, da bolj angažirano posežejo v prostor EU in v transnacionalne organe, ki bi jim omogočili "nemudno in dosledno izvrševanje odločbe Ustavnega sodišča RS", pet minut zatem se je s kafkovskim proglasom, da je "v zadnjih desetletjih zanimanje za gladovalce popustilo", začel performans Pisma iz sedanjosti na festivalu Gibanica. Neven Korda, Igor Sviderski in Živa Repovž s sodelavci so naredili panoptikon in avdiovizualni spektakel. Klasična plesalka se je v škatli s kukali po pol ure obnorela, napačila in zmučila do konca, do telesne slabosti, podoba in zvok pa sta njen napor zmanipulirala na treh projekcijskih platnih. Ja, natanko tako: zmanipulirali je niso konkretni osebki iz ekipe, pač pa tehnika: najprej njena lastna, baletna, "fizkulturna", potem še računalniška, digitalna, novodobna. Še najbolj pa je bilo zmanipulirano občinstvo, ki je mukotrpno vztrajalo v svoji nevednosti, s svojim obiskom umetniškega dogodka, ne vedoč, kakšnim dvem biopolitičnim zgodbam je priča v enem samem trenutku na istem kraju. Tako blizu, pa tako daleč. Umetnosti se nekako zmerom posreči (mar ni ta ugotovitev neznosna?), se bo kdaj tudi gladovalcem, izbrisanim, zatiranim, odrinjenim, plešočim ...?