Kolumna / Uršula Cetinski: Ljubljanske zgodbe

Ko se festival začne, je zame že zdavnaj končan. Vsak profesionalni projekt je že vnaprej načrtovan tako, da potem steče kot švicarska ura ali najmanj kakšen dober ponaredek Diorja. Ampak potem pride tisto najboljše. V Ljubljano priletijo umetniki, s katerimi smo se pogovarjali in pregovarjali leto in več. Osebe iz elektronske pošte dobijo tudi fizično podobo. Pravkar smo na letala odpravili več kot dvajsetčlansko ekipo Roberta Lepagea, ki je dala uvodni takt v 11. Exodos.

V Lepageevi ekipi so simpatični in preprosti ljudje, ki vedo, kaj delajo. Odlični glasbeniki in pevci. Iz Ljubljane so se odpravili v Singapur, kjer se jim bo pridružil tudi slavni kanadski režiser. S svojimi predstavami ni nikoli zares zadovoljen, kar je očitno razlog, da ustvarja tako precizne zadeve. Svojo Poulično opero je pilil predvsem po glasbeni plati, v Singapurju pa namerava korigirati še dramsko igro. Torej, Lepageevi umetniki so občinstvo trikrat spravili do burnega aplavza, ta je bil - po njihovem mnenju - posebno v petek še bolj strasten kot v Italiji in Španiji, kar je glede na stereotipno pojmovanje slovanskega in romanskega temperamenta svojevrstno presenečenje. Mislim, da se samo tisti, ki delamo v teatru, zares zavedamo, koliko reakcija občinstva pomeni nastopajočim. Občinstvo je seveda sestavni del spektakla, komunikacija steče ali pa tudi ne.

Poulična opera mi je prinesla različna presenečenja, veliko presenečenje zame pa je bilo tudi, kako so Lepageevi umetniki in umetnice doživljali Ljubljano, ki so jo lahko zaradi razmeroma daljših priprav na predstavo malo bolje ovohali. Že prvi večer jih je najprej zaneslo v klub Cankarjevega doma na koncert Elliotta Sharpa, potem pa še na dva koncerta na Metelkovo. Popolnoma so osupnili nad tem, da se na običajen dan v enem mestu zgodijo po njihovem mnenju kar trije odlični koncerti. Eden izmed njih se je v želji po odkrivanju slovenskega gledališča odpravil v Malo Dramo na "tibetansko" predstavo, kamor so ga spustili zastonj, ker je bila predstava že tako in tako razprodana, in ga obdarili z gledališkim listom, kar je nanj napravilo vtis o izjemno prijaznih Slovencih. Vsi skupaj so obredli številne ljubljanske lokale, ugotovili, da je kava tako dobra kot v Italiji, občudovali za njihove pojme lepo in starodavno arhitekturo. Poudarili so, da se jim še posebno dopade, ker so bili vsi ljudje z njimi zelo prijazni, brez arogance, ki je sicer značilna za prebivalce evropskih prestolnic. S temi idiličnimi predstavami so se odpravili v Singapur in obljubili, da se zagotovo še vrnejo, še posebno, ker bi nekateri izmed njih zelo radi igrali na Metelkovi.

Gostitelju se seveda odvali kamen od srca, ko pospremi tako zadovoljne goste. Kajti vse ljubljanske zgodbe, ki jih doživljajo gostujoči umetniki iz tujine, kadar jih zanese v naše kraje, še zdaleč niso tako pravljične. V zadnjih šestih letih se mi je že nekajkrat zgodilo, da nisem vedela, ali naj se udrem v zemljo ali raje kar izhlapim od sramu. Skupina ljudi je na ulici temnopolto menedžerko slovite britanske plesne skupine DV8 zmerjala s "črno opico". Podobnega zmerjanja, žaljenja in groženj so bili deležni tudi temnopolti igralci iz skupine Američana Rona Atheyja. Belgijce, ki so v Stari elektrarni vadili za predstavo Emila Hrvatina, so slovenski najstniki pričakali s palicami in se jih fizično lotili. Vsi ti umetniki so odšli domov s popolnoma drugačno podobo Ljubljane in verjetno brez posebne želje, da bi se še kdaj vrnili na sončno stran Alp.

Belopolti Anglosaksonci imajo v Ljubljani največ možnosti, da jo zapustijo z zares lepimi vtisi. Tudi našemu gledališkemu občinstvu se neznansko dopade, če se kakšen Američan ali Zahodnoevropejec nauči nekaj slovenskih besed in jih pove na odru. Pred kratkim so burno vzklikali, ko je simpatični in talentirani Belgijec Koen Augustijnen na odru dejal "Rad imam piščanca" ali nekaj podobnega. Kadar pa se slovenščine lotijo pripadniki južnoslovanske jezikovne skupine, v katero sodimo tudi mi, je zgodba že popolnoma drugačna. Takrat številni kar nenadoma postanejo izredno občutljivi za vsak odtenek, bog ne daj, če je bil kakšen "e" prekratek ali preširok. Slovenščine nevešči pripadniki nižjih socialnih slojev, ki so pri nas opravljali dela, za katera so bili "domorodci" prefini, so postali stereotipna stalnica naših tako imenovanih humorističnih in razvedrilnih televizijskih programov. Splošno občestvo se očitno neznansko zabava v situacijah, v katerih se z žaljivim karikiranjem posameznih stereotipov o tujcih lahko potrjuje v nekakšni puhloglavi superiornosti.

Vsakemu človeku, razen mazohistu, ki si v prizadevanju po užitku ponižujoče seanse pripravlja na lastno željo, je vedno hudo, kadar postane tarča napada, ker se znajde v okolju, ki mu ne pripada po rojstvu, ker se od večine razlikuje po fizični pojavnosti, drugačni polti in podobnem. Zavest o tem pa ljudem očitno ne preprečuje, da ne bi drug drugemu nenehno povzročali zla.