transnacional / Uršula Cetinski: Težko se diha

Vstopili smo v skupnost evropskih narodov, skupnost demokratičnih načel in dosti manj krute gospodarske in politične realnosti, kot jo ima večina sveta, in lahko bi pričakovali, da nas bo prežel podoben občutek kot v tisti stari reklami, ko je simpatični kljukec pojedel bronhi bonbon in olajšano ugotovil: "Lakše se diše." Občutek pa je na najrazličnejših področjih družbenega življenja ravno nasproten: neperspektiven, izključujoč in uničujoč. Vsak dan se srečujem z najrazličnejšimi umetniki in umetnicami in njihovimi sanjami o novih umetniških projektih. Še pred nekaj leti je bila - poleg načrtov, kako lahko pripomoremo k uresničitvi njihovih vizij - spremljevalna tema pogovora najpogosteje finančna šibkost, ki zajezi in ošibi marsikatero lucidno umetniško idejo. V zadnjem času pa ljudje, ki ustvarjajo slovensko umetnost in kulturo ali pa so njeni zvesti spremljevalci, najpogosteje pripovedujejo podobno zgodbo: kulturni prostor je zatohel in v njem se prav težko diha.