transnacional / Miha Zadnikar: Socialni kapital (2)

Kar zadeva medosebna razmerja (in raje govorimo o razmerjih kakor o odnosih: ko da gre "zares" in zmerom za nič manj kakor "razmerja moči"), obvelja dvoje praktičnih življenjskih teorij. Po prvi za uspešno razmerje obstoji skupna "ideja", povsem oprijemljiva skupnostna volja, ki se po navadi kaže skoz močan (vzajemen; komplementaren; skupen) interes. Osebno zainteresirano se potem, čez čas in naposled, takšno razmerje tudi zaključi. Takšno razmerje spravlja skupaj tako imenovane sorodne duše, ljudi iz istega okolja; narava tega razmerja je izrazito endogamna. Po drugi teoriji pa se razmerje sproži in obnese zgolj tedaj, kadar se začne s "temeljnim nesmislom" in potem zaplava v neznano. Za tako vrsto razmerja je značilno, da združuje na videz povsem nezdružljive, navznoter pa (začasno) kompatibilne osebke, stavi na nekaj, kar najprej še najbolj spominja na zaljubljenost in zatorej tvega hude čustvene pretrese. Eksogamija; kulturno nesoglasje; razlike; razredni boj - to so glavni faktorji, spričo katerih takšno razmerje enkrat navsezadnje lepo odmre.