transnacional / Brane Kovič: Neznosna lahkost županovanja

Urbanih aglomeracij ne opredeljuje samo populacijska zgostitev na določenem teritoriju, katerega meje se praviloma nenehno širijo, temveč tudi naraščanje števila funkcij, ki jih mesto kot živ organizem generira za zadovoljevanje potreb in želja svojih prebivalcev in obiskovalcev. To še posebej velja za prestolnice in regijska središča, ki zaradi svoje izpostavljenosti znotraj posameznih državnih tvorb poleg upravno-administrativnih nalog dajejo velik poudarek tudi nizu komponent prestižnega značaja, v manjših krajih bistveno manj izraženih in velikokrat sploh nepredvidenih. Zato je vodenje in upravljanje osrednjih mestnih naselbin že po naravi stvari tudi bistveno bolj zahtevno in odgovorno, predvsem pa mora temeljiti na jasno opredeljenih razvojnih vizijah in natančno izdelanih strategijah njihovega uresničevanja. Zavest o mestu, o urbanosti kot vrednostni kategoriji, je conditio sine qua non uspešnega upravljanja in posledično prosperitete konkretne aglomeracije, ki se hoče kosati (s po vlogi in pomenu) primerljivi sredinami v drugih državah.

Slovenska prestolnica v tem pogledu očitno nima sreče, kajti njenim izvoljenim mestnim oblastem za razvoj glavnega mesta kot takega in zadovoljevanje potreb njegovih prebivalcev ni kaj dosti mar - svoj privilegiran položaj pojmujejo v prvi vrsti kot "oblast" v najbolj banalnem smislu besede, en sam boj za uveljavljanje pritlehnih strankarskih interesov oziroma iz njih izhajajočih bonitet za "prave (beri: posamezni stranki lojalne) ljudi na pravih mestih", medtem ko niso sposobni niti začeti urejati problemov, ki Ljubljano hromijo že desetletja. V nedogled trajajoče razprave o prometnem kaosu, popolna nesposobnost komunalnih služb, ki mesto spreminjajo v eno samo nepregledno smetišče in odlagališče odsluženih predmetov, špekuliranje z lokacijami in izpraznjenimi stavbami, med katerimi jih je več tudi v najožjem centru, sramotno zavlačevanje z odločitvami glede gradnje nekaterih ključnih objektov, brez katerih si središča resne države ni moč predstavljati, so za vse razmišljujoče meščane nesporen dokaz oblastniške samozaverovanosti in arogance, če pa k temu dodamo še kupček zavoženih investicij iz zadnjih let, dobimo nič kaj obetavno potrditev, da pod upravo, ki se gre zgolj "zemljo krast", ne bomo prišli iz mrtvega teka. Neznosna lahkost županovanja, ki je zaznamovala zadnja dva mandata - zaletavost podeželske komsomolke, ki nas je "osrečila" z brezglavim nakupom neke zavožene banke in s podpisom hudo zvijačno sestavljene pogodbe o nesmiselni gradnji vzpenjače na grajski hrib (roko na srce, potrjene z izdatno asistenco samega vrha etablirane, neskončno samoljubne arhitekturne "stroke"), ter po pomanjkanju vsakršne iniciativnosti prepoznavno delovanje vorstadtske komunajzarice, katere apatičnost (kljub nekaterim zadnje čase izstopajočim avtoritarnim nastopom) bomo morali prenašati vsaj še eno leto - prispeva kvečjemu k vegetiranju Ljubljane na ravni zapljuvanega provincialnega gnezda in ne k uveljavitvi njenega statusa kot sodobne, dinamične in ambiciozne evropske prestolnice. Prav zato, ker je funkcija župana v mnogih pogledih simbolna, je profiliranost subjekta, ki jo opravlja, toliko bolj nujna. Lojalnost stranki, na katere listi je bil(a) župan(ja) izvoljen(a), je za uresničevanje razvojnih načrtov prejkone škodljiva, seveda v kolikor je izpolnjen pogoj, da te načrte mestni glavar in njegova vodstvena garnitura sploh imata ali sta jih zmožna sestaviti. Ne dvomimo, da je temu pogoju po formalni plati praviloma zmerom zadoščeno in se je zategadelj v najrazličnejših poročilih tudi moč hvalisati z nekakšnimi rezultati, pa naj so le-ti še tako borni, veliko bolj vprašljive so nebuloze okrog raznih urbanističnih in arhitekturnih natečajev, ki so nemalokrat sami sebi namen, (zlo)rabljeni zaradi vtisa, da se nekaj dogaja, čeprav se potem dejansko nič ne zgodi. Vizija mesta se namreč lahko začne uresničevati, ko obstoječe strukture, službe, servisi in storitve normalno delujejo, se pravi, ko so zadovoljene osnovne, vsakdanje potrebe prebivalstva - a dokler bomo morali vsako zimo znova poslušati, kako nas je "sneg presenetil", so perspektive slovenske prestolnice nične. Kje so še potniški center, stadion, novi prostori za kulturo...- da spodobnega javnega prevoza niti ne omenjamo!