Muzej na ulici

Znameniti dadaist Kurt Schwitters je pred približno devetdesetimi leti menda izjavil: "Vse, kar umetnik izpljune, je umetnost!". Kot je znano iz zgodovine modernizma in avantgard, se je potlej zgodilo marsikaj, od Duchampove Fontane do Manzonijeve Merde d'artista, če omenimo le dva izmed najbolj radikalnih primerov umetniških odločitev, ki so v javnosti povzročile bolj ali manj "škandalozne" odzive, da bi nazadnje postale neizogiben del kulturne dediščine minulega stoletja. Kult umetnika, ki izumlja, si izmišlja, posega v danost stvari in zategadelj včasih tudi šokira, je nemalokrat preglasil neprimerno bolj razširjeno občudovanje artefakta kot (manualne) mojstrovine s kompleksnim sporočilom, hkrati pa opredmetene umetniške izdelke pogosto fetišiziral s skrajnim, kontinuiranim stopnjevanjem njihove tržne vrednosti. V zadnjih desetletjih je slavljenje vse bolj razvejane in raznolike umetniške produkcije doseglo nesluten razmah z mrzlično gradnjo novih muzejev, ustanavljanjem fundacij ter podobnih oblik zbiranja in predstavljanja vizualnih formulacij - ne samo na klasičnih nosilcih, temveč tudi z vključevanjem umetniških izjav, kakršne je omogočil šele razvoj elektronske in informacijske tehnologije. Po drugi strani pa smo priče zavestnemu zanikovanju koncepta trajnostnega umetniškega predmeta in njegovemu nadomeščanju s projekti efemernega značaja, ne glede na to, ali gre za namerno uporabo lahko uničljivih materialov, instalacije v čisto določenih ambientih za določen čas, enkratne akcije, uporabo telesa kot sredstva posegov in izražanja ter niza drugih načinov in oblik artikuliranja subjektivnih pogledov na to, kaj vse je lahko umetnost. Večina teh diskurzov se v muzejski eksponat spremeni posredno, kot fotografski dokument, filmski zapis ali video posnetek, kar največkrat služi za izhodišče kasnejšim analizam in interpretacijam. Tematizacija tega zelo raznovrstnega gradiva se bolj kot v sferi estetskega dogaja v sferi socialnega, ki je precej širša in bolj prilagodljiva, zato so argumentirane vrednostne sodbe (in posledično, morebitni ugovori oziroma odklonilna mnenja) redkejše, vsekakor pa je nezaželjen pomislek, da tovrstne prakse morda ne bi sodile v okvir umetnosti.

Polje umetniškega se nenehno širi, kodirani sistemi - muzejsko-galerijska mreža, prestižne mednarodne manifestacije, etablirani tržni mehanizmi z lastnimi pravili igre - dobivajo najrazličnejše alternative (ki jih, roko na srce, prej ali slej posrkajo in spremenijo v svoj sestavni del), katerih protagonisti oscilirajo med dvema skrajnostma: ali sploh nočejo biti umetniki ali pa se imajo za "edine prave", ker naj bi res delovali iz sebe in za sebe, zunaj kulturnega establishmenta. Med njimi so trenutno najbolj izpostavljene skupine in posamezniki, ki delujejo v urbanem prostoru, na ulici, in uporabljajo za uresničevanje svojih zamisli pravzaprav vse, kar je v njihovem praktično neomejenem dosegu: zidove hiš, ograje, stebričke, prometne znake, klopi, izveske... Grafitistom, ki so iz velemestnih džungel in getov že kar lep čas nazaj razširili svoje barvno kričeče napise in podobe na vse konce sveta, so se pridružili veliko bolj diskretni, a zato nič manj domiselni risarji, podpisovalci, izrezovalci in lepilci figuric, znakov in prizorov, ki so hkrati njihovo sporočilo in identifikacijska koda, čeprav ostajajo njihova imena javnosti neznana oziroma v posameznih primerih skrita za psevdonimi. Tudi njihova produkcija nima trajnostnih pretenzij, pojavlja se in izginja skorajda sproti, nadomešča in dopolnjuje se z novimi miniaturnimi podobami (istih ali drugih avtorjev), kot permanentni work in progress, ki spreminja ulico in mesto v dinamičen improviziran muzej, v katerem se "postavitev" nenehno spreminja, muzej brez kustosov, čuvajev in vstopnine. Vsak mimoidoči je njegov potencialni obiskovalec, pojavljajo pa se tudi že zbiralci, ki odlepljene in odtrgane artefakte z njihovih prvotnih nahajališč shranjujejo v albume, škatle in druga priročna varovališča. A tudi fenomen "ulične" vizualne produkcije se ni mogel izmuzniti prezentaciji v etabliranih muzejskih ustanovah (z vsem spremljajočim aparatom vred), čeprav naj po svoji naravi ne bi nikakor spadal vanje oziroma naj bi bil izrecno naravnan proti njim. Ali pač?