Z glavo skozi zid Jeruzalema

V Netanjahujevem času sem na tem mestu sanjaril, kako so se povečale možnosti za razplet bližnjevzhodne krize. Formulo sem dobil iz dogajanja v preteklosti, v svetu in na Bližnjem vzhodu.

Nixon je sklenil "detant" z Moskvo, ker je bil dovolj velik antikomunist, da je lahko sklepal dogovore s komunisti. Begin je s Sadatom podpisal mirovni sporazum in se dogovoril za odhod izraelske vojske s Sinaja. Bil je dovolj izpričan borec proti Arabcem (celo terorist), da se je z njimi lahko dogovarjal.

Z Netanjahujem, tako sem mislil, bi bilo mogoče najti podoben izhod iz istega razloga. Kljub temu sem na koncu pripisal P. S.: "Lahko, da bo tudi drugače." Ne vem, ali sem dvom dodal zaradi pregovornega novinarskega strahu pred napačno napovedjo ali zaradi globokega brezupa, ki ga človek občuti ob izraelsko-arabsko-palestinskih obračunih. No, prav sem storil. Miru z Netanjahujem ni bilo, prav tako kot ga ni z Barakom.

Niso pomagale niti virtuoznosti diplomatov, kakršen je Kissinger, niti preobrazbe ljudi, kakršen je bil Jicak Rabin (tisti, ki je po šestdnevni vojni leta 1967 poslal armado egiptovskih ujetnikov bosih prek Sinaja v smrt), niti prostodušnost Norvežanov, ki so verjeli, da so s tiho diplomacijo v Oslu pripomogli k pomiritvi med Izraelom in Arafatom.

Ne gre. Po najnovejših krvavih dogodkih je vprašanje, ali bo sploh kdaj šlo.

Nevšečnosti se začnejo s tem, da je svet v odnosu do te drame napačno razdeljen in da bo tako tudi ostalo. Preverimo to na našem primeru.

V prvih letih po drugi svetovni vojni smo pomagali Židom v boju za njihovo državo. Mi Slovenci tudi neposredno, več kot drugi v Jugoslaviji. Tega niso pozabili, prej smo na to pozabili mi, točneje jugoslovanska politika, ko se je premislila in odkrila nekakšno naprednost Arabcev.

Bilo nam je neprijetno. Po šestdnevni vojni mi je Stane Kavčič pripovedoval, koliko težav je partija imela pri prepričevanju ljudi, naj dajo denarne prispevke za Vietnamce in Arabce. Vietnamcem bomo dali, so govorili, tako je pripovedoval, Arabcem pa niti slučajno. Kdaj bodo vendar že pustili pri miru ta mali židovski narod.

Še bolj neprijetno nam je bilo, ko je Beograd glasoval za resolucijo Generalne skupščine ZN o "sionizmu kot vrsti rasizma". Sledila je poplava pisem uglednih Židov jugoslovanskim diplomatom: "Tega ne bomo pozabili! Toliko smo storili za vas, vi pa ..." Nismo torej bili na strani, na kateri smo bili intimno. Škoda, ne le duhovna, tudi gmotna, je bila ogromna.

Stvari se nekako urejajo po dosegi samostojnosti. K nam prihajajo Peresi, mi odhajamo tja na najvišji ravni. Kupujemo (ne ravno z najsrečnejšo roko) njihovo orožje. Potem nekdo iz pritlehnih domačih razlogov razkrije obstoj tajnih sporazumov z Izraelom. Dvigne se prah. Nihče ne pomisli, da to ni pametno.

Slovenija s svojim skrajno občutljivim položajem ne bi smela nikoli ogroziti odnosov niti z Izraelom niti s svetovnim židovstvom. Židje so v odnosu do Avstrije, pa tudi sicer na naši strani. Za Slovenijo je prijateljstvo s tema dvema dejavnikoma ogromnega pomena, strateško.

Toda, toda ... Kot vedno, položaj, ki je posledica intimnega interesa, je težaven. Resnica je na Bližnjem vzhodu nerešljivo protislovna. Izrael ima prav, da brani svoje ozemlje. Nima prav, da iz tankov strelja na palestinske otroke . Kako naj človek eno od strani popolnoma podpre, tako kot se to navadno zahteva?

Pustimo ob strani neposredno krivdo v sedanjem in preteklih prelivanjih krvi. Vzemimo tisto, o čemer sta se Arafat in Barak dogovorila. Celo če odštejemo zalogaj, ki je za Izraelce res prevelik - da Palestinci za prestolnico dobijo del Jeruzalema (ne okoliške vasi!) -, ostane, da so privolili v podrejenost svoje še vedno fantomske države, ki je iz Palestine napravila polkolonijo. To pri pogajanjih upoštevajo kot aksiom, toda prav to podžiga intifade! In jih bo podžigalo še takrat, ko bo Izrael končno privolil v izročitev še nekaj kosov ozemlja in celo umaknil svoje priseljence!

V tem v nebo vpijočem protislovju z velikim trudom posredujejo Američani. Kot da ne opazijo, da posredujejo iz nemogočega položaja - kot zaveznik ene od strani. In to kakšen zaveznik. Tisti, ki Izraelu daje pet milijard dolarjev na leto.

Podobnosti med ameriško in našo dilemo so opazne kljub razliki v obsegu in moči Američanov in nas. Dejstvo je, da nas geopolitični, v našem primeru zgodovinsko-varnostni interesi vodijo, da smo bolj na strani Izraela kot Palestincev. Prav tako je dejstvo, da se zaradi teh in podobnih enostranskih občutkov ne more ustvariti mednarodno ozračje, v katerem bi se spor - morda - rešil.

Še bodo - so že - nova premirja. Pa tudi nova krvava nesoglasja. Tu gre tudi za značaj naroda. Arabskega, ki se resda tako rekoč pomiri, vendar še naprej verjame, da je težava v samem obstoju izraelske države. Izraelskega, ki ga je po mojem najbolje predstavil izraelski zdravnik takoj po šestdnevni vojni, ko mi je v bolnišnici kazal arabske ranjence: "Tudi njih zdravimo, pa čeprav je to za nas težko ..."

Predsodki so globoko zakoreninjeni, svet pa ni storil veliko, da bi se jih znebili. Kot da si želi sporazum z zacementirano zgodovino. In tako bo šlo naprej, tudi če se bo uresničila Clintonova zamisel, da naj bi vsak Zemljan dobil internet. Spopadi lahko potekajo tudi prek interneta.