Demokracija ima odmor

Ne morem se znebiti vtisa, da obstaja med hollywoodsko Ameriko in "sovfilmsko" Sovjetsko zvezo neka podobnost. En in drugi filmski imperij je močno sodeloval pri propagandi družbene ureditve države.

Bodisi da Frank Capra v filmu Gospod Smith gre v Washington opeva individualistični patriotizem ali pa Aleksandrov v Cirkusu poje kolektivističnemu patriotizmu, so bili taki filmi najprebavljivejše sredstvo vplivanja.

Če pogledamo nazaj, je ameriško seveda zmagalo. Spomnimo se ironije Cirkusa. Tuja artistka skriva svojega otroka-križanca, ne vedoč, da to v sovjetski družbi ni potrebno. Potem občinstvo tega otroka navdušeno nosi na rokah. Med občinstvom je bil tudi slavni prvak moskovskega židovskega gledališča Mihoels.

Nekaj let pozneje je Stalin dal Mihoelsa ubiti na ulici. Jamesu Stewartu, gospodu Smithu, ni nikoli grozila nevarnost, da ga bodo ubili, razen ko se je kot pilot v drugi svetovni vojni boril proti Hitlerju.

Svoboda je bila v ameriški inačici prepričljivejša. Vendar, kot bi rekel Heine, "die Freiheit hat man satt am End", človek se na koncu nasiti svobode. Okoliščine ravno zdaj silijo, da se demokratični svobodi da odmor. Stojimo na pragu tega predaha. Temu se - poleg evropske Britanije - najbolj predaja Amerika.

Zdaj isti narod, ki se je zgražal nad omejevanjem svobode tiska celo pri pornografiji, občuti nelagodje zaradi soočanja s fizionomijo bin Ladna. New York Times je njegov intervju s fotografijo s prve prestavil na štiriintrideseto stran.

Spet me je porazila sorodnost svobodnega kapitalističnega in nesvobodnega komunističnega postopka. Nekje v nas obstajajo, poleg razlik, tudi mehanične podobnosti, ki nimajo zveze z ideologijo.

Omahljivost uglednega časopisa, da bi nepridipravu teroristu posvetil udarno naslovnico, me je spomnila, kako so visoke partijske inštance leta 1973 zamerile časopisu Politika, ker je - na naslovnici! - objavil sličico generala Šarona (ja, tistega!). General je ravno obkolil Tretjo egiptovsko armado v zadnji vojni z Izraelom. Partijske inštance so bile iz sebe, ker si je nekdo drznil objaviti fotografijo - sovražnika (Jugoslavija je bila, uradno, na arabski strani).

Nove težave revij in časopisov so, kako uskladiti tradicijo svobodnega poročanja s strogo nedolžnostjo nacionalnega patriotizma. Ali sme spodobni časopis objaviti - čisto vse?

Chelsea, simpatična hčerka Billa Clintona, je v Oxfordu - na tamkajšno univerzo je najbrž prišla v očetovi tradiciji - zaprepadena zaradi silnih študentskih razprav o vojni v Afganistanu in bombardiranju. V Angliji se še vedno šopiri svoboda, čeprav je Tony Blair glavni ambasador ameriške akcije, zato študentje , kot je navada , burno soočajo nasprotujoča si mnenja.

Chelsea je razburjena. Globoko prizadeta izjavlja, da se poslej "nima namena družiti z Neameričani". Dobro, to je lahko prehodno. Dekle se mogoče počuti kot naša Erica Johnson. Vendar so stvari bolj globoke.

Ameriški predsednik je uvedel vojaška sodišča za obtožene terorizma brez stika z odvetniki. Za razliko od njega želijo Angleži to doseči s čistim parlamentarnim postopkom, vendar z vračanjem na surove metode v severnoirskem sporu. Kakorkoli že, demokracija se seli v ozadje. Ameriški senator Lugar - pomembna osebnost - je rekel, da želi bin Ladna živega ali mrtvega. "Raje mrtvega", pravi. Razumljivo. Potem ne bodo potrebna nobena sodišča, niti vojaška.

Vse to ima, pri enih in pri drugih, zgodovinske presedane. Ne ena ne druga država ni v preteklosti zaradi tega izgubila demokracije.

Spomnimo se McCarthyja. Senator iz Wisconsina je bil zelo uspešen - in na začetku podpiran z velikim delom javnosti - pri svojem znamenitem lovu na čarovnice, komuniste. Vse dokler ni stopil na prste - generalom! Ja, Pentagon ima posebne zasluge za zrušenje McCarthyja, čeprav njegov protiudarec mogoče ni prišel zaradi čiste demokratične ozaveščenosti.

Propadel je McCarthy, zmagala je svoboda. V Angliji je svojčas propadla uredba o zapiranju brez sojenja v irskem sporu. Ni neke nove, doslej neznane, občutljivejše vrste nevarnosti za demokracijo?

Nekaj bi nas lahko motilo, ne da bi veliko premišljevali. Aretacije in pridržanja incommunicado oseb določene vrste. Pri tem ne mislim na teroriste kot take, ampak na okoliščine, na primer, da se to nanaša na velike skupine ljudi, ki so - kot prvo - tujci in - kot drugo - tujci določene rase.

Vsi se iz petnih žil trudijo prepričati svet, da nikakor ne gre za napad na islam. Šlo naj bi samo za nekatere osebe, ki so fundamentalistično vročekrvne. Resnično? Bodo to vsi verjeli? Posamezne branitelje svoboščin to že skrbi in se oglašajo, celo v Kongresu.Obzirno .

Tipičnejše je mnenje, ki ga lahko preberemo v visoko liberalnem časopisu Nation: "Moramo razumeti, da so potrebni koraki, ki naš način življenja spreminjajo v turobnejšo, če je treba, smer. Dovoljevati več prisluškovanja - nevarna zadeva. Tega ne dovoliti pa je še bolj nevarno."

Kratenje svobod ne vznemirja, ker bi mislili, da je to "anglosaksonsko" pretiravanje, celinska Evropa pa je danes drugačna. Nihče ne more skomigniti z rameni. Po 11. septembru smo vsi v istem čolnu! Teroristi ne bodo delali razlik pri ubijanju imperialistov, da tako rečem, in pacifistov. Ubijali bodo ene in druge.

Bojmo pa se inercije. Svet si očitno želi odpočiti od demokracije. Vendar ko se vzpenjate na visok vrh, je pri sedenju, da bi si odpočili, zelo pomembno, da ne traja predolgo. Potem je vse težje spet vstati. Človek se na nesvobodo navadi še lažje kot na svobodo.