pod črto / Jurij Gustinčič: Sreča evropskih delitev

Samo predstavljajmo si, kako bi to bilo videti v luči sedanjih dram. Enotna Evropa, takrat neizogibno, na strani Busha v Iraku, v načinu ravnanja z zaporniki v Guantanamu (od koder nekatere že izpuščajo, ker nimajo dokazov o terorizmu), s popolnim mrtvilom v Natu, ki bi ga Amerika najraje zamrznila (ne ukinila), ker ga je težko pripraviti k delovanju zunaj Evrope v kakšnem večjem obsegu.

Enotnost Evrope bi, se razume, lahko obstajala le pod pogojem brezpogojnega sprejetja nove ameriške politike preventivnega vojskovanja, zasedanja bombardiranih držav pod upravo nekega generala (v iraškem primeru izrazito proizraelskega).

Rusiji bi taka enotna Evropa odvzela najboljše Putinove dosežke, to je možnost, da oblikuje široka prijateljstva, hkrati, na ameriški, in ločeno, na evropski strani. Putin bi torej izgubil sposobnost laviranja, prilagajanja tistemu, kar mu v nekem trenutku koristi, oblikovanja gibke zunanje politike, v kateri se izgublja nevarnost neke enostranske zaostritve odnosov s komerkoli.

Blaga Rusija, to smo dobili! Ta blagost pa, spet, Evropi omogoča, da je lahko neenotna z mirno vestjo.

Od Evrope resnično ni treba zahtevati veliko, da bi ugodno vplivala na mednarodno klimo. Njena notranja razhajanja niso preveč dramatična. Poglejmo odnose med dvema glavnima rivaloma zadnjih petsto let, Francijo in Anglijo.

Blairu ni všeč Chiracova zamisel "multipolarnega" sveta, kjer bi bila Evropa nekakšna protiutež Združenim državam, ali manj vpadljiva Schroederjeva varianta "enakopravnega partnerstva" z Ameriko. Slednjega bi si globoko v duši želel tudi sam britanski državnik. Pravzaprav bi ravno to želel doseči z brezpogojno podporo Bushu, celo ali ravno takrat, ko ta sprejema tvegane operacije, ta v Iraku pa ostaja tvegana.

Taisti Blair pa je še pred poskusom "majhne četverice" (Francija, Nemčija, Belgija, Luxemburg), da bi oblikovala, če nič drugega, pa vsaj ločeno vojaško poveljstvo - ne ve se, ali znotraj Nata ali ob njem -, tudi sam sestavljal neko vojaško silo v pogovorih s Chiracom! To je sicer bilo pred ameriško ultraparolo "če nisi z mano, si proti meni". Pa vendar, evropsko sanjarjenje o drugačni, enakopravnejši, neodvisnejši ali vsaj avtonomni vlogi do Amerike ni tuje niti največjemu ameriškemu prijatelju v Evropi.

Skozi vso to materijo evropske politike, od britanskega brezpogojnega prijateljevanja z Ameriko do gaullističnega kljubovanja, ali recidiva, v francoski politiki, struji torej očitno zgodovinsko vrenje, ki se lahko le še poveča.

Ameriška desnica, ki je sedaj na oblasti, pripomore k temu. Ne bi ji ustrezala stvarna in popolna evropska enotnost, če bi se izražala z vse uspešnejšim gospodarskim in drugim tekmovanjem z Ameriko. Nič zato, če je obseg evropske proizvodnje le četrtina ameriške. Ameriki niso všeč perspektive.

Zato so si v Ameriki tudi izmislili obstoj dveh Evrop, stare in nove. Stari so dali prostor v muzeju. Nova je zelo čudna, v njej so tudi zaostale države vzhodne Evrope, do smrti hvaležne Ameriki in lačne daril, kakršna ravnokar sprejema Poljska za drobceno sodelovanje v Iraku. Ta "nova Evropa" bo naklonjena Ameriki, vse dokler se ne bodo izgubile sledi ruskega imperializma ali dokler je državam, kot je Italija, omogočeno dobro mesto v novem imperializmu. Toda Litva, Poljska, tudi Italija, morajo priti globlje v obstoječi evropski prostor, tja, kjer je "stara Evropa".

Rumsfeld je izgovoril, nehote, veliko resnico - Evropa ni enotna. Dodali bomo le to, da je to največja evropska priložnost. Beg od poenostavljanja sveta pod poveljstvom supersile.

Da novo "evropsko" poveljstvo, ki si ga je izmislila četverica (in se hitro umaknila, gotovo le začasno, do naslednjega obrata, kot je bil ta v Iraku in okrog njega), nima dovolj vojakov, je Američane pripravilo do šale, da bi bilo najbolje, da si novo poveljstvo za zastavo izbere - belo. Da, to ne bi mogla biti kakšna velika moč. Še posebej ne z Nemčijo in Francijo v primežu socialnih zahtev njunih prebivalcev. Pa kaj! To ni pomembno. Evropa trenutno ne potrebuje atributov vojaške moči - s kom bo vojskovala? -, le idejo o distanci do Amerike.

Nemškega obrambnega ministra na zadnjem obisku v Washingtonu gostitelji ministri niso, kot zapoveduje etiketa, pospremili do izhoda. Jeza zaradi četudi le verbalnega zoperstavljanja Bushevi politiki je tako otročje strastna, da njeni predstavniki ne vidijo razlike med resnim in smešnim, koristnim in škodljivim (za njih same, v prihodnje).

Nemci se vsekakor počutijo nelagodno v novi vlogi "reformatorjev" zahodne zveze. Še posebej s štirimi milijoni nezaposlenih. Vendar ne bodo, na primer, uvedli profesionalne vojske, ampak bodo obdržali vojaško obveznost. Torej ne najeta vojska brez neformalne domovine, kot Švedi v srednjem veku. Kot da želijo obdržati vojsko v duhu, ki Nemčijo preveva od katastrofe v drugi svetovni vojni. Ta nemški duh nekateri imenujejo pacifizem. Nove profesionalne vojske so pravzaprav najete vojske in ne ustrezajo pacifizmu.

Dobro, naj gre za pacifizem, čeprav je to nejasno. Vendarle, še ena posebnost v tej Evropi. Mogoče se bomo delili vse bolj, vzporedno z vse večjim zbliževanjem. Taka Evropa mi je bolj všeč kot disciplinirano enotna. V imenu napredka in dobrobiti prosimo usodo, da ostanemo v nečem neenotni.