pod črto / Jurij Gustinčič: Ni ljubezni, niti sovraštva

Težave so. Vendar bomo to le redko odločno slišali iz ust najvišjih politikov. Pred vsako pojavitvijo v javnosti začne delovati njihov vgrajeni optimistični refleks.

Hrvaška, bodo dejali v Zagrebu, vedno upošteva interese svoje sosede, celo tedaj, ko ji podtakne bombico, kakršna je bila napoved velikega ekonomskega območja na Jadranu. Podviga, ki ga je ukradla Evropi, Evropski uniji ali kaki drugi mednarodni instituciji.

Prav tako bi si Slovenija najraje pritrgala od ust zadnji košček kruha, samo da bi pomagala Hrvaški pri vstopu v Evropsko unijo. Zaobidemo hrvaške prošnje za phyrnsko avtocesto, hkrati pa poudarjamo, da imamo ves čas v mislih interese južne sosede.

Pod vsem tem nenehno tečejo neprijetna medsebojna presenečenja. Mi smo to počeli leta in leta, da bi nekako omejili hrvaško udeležbo pri lastništvu jedrske centrale. Hrvati pa so si prizadevali, da bi čim bolj onemogočili naš cestni transport. Na veliko so brisali in nazadnje izbrisali svojo parafo z dogovora o mejah. Državi zahodnoevropske civilizacije, pa brez natančno določenih meja!

Samo po sebi umevno je, da se vse to počne, da bi lastništvo Piranskega zaliva in izhod Slovenije na odprto morje ostala zapleten problem. Tako očitno zapleten, da rešitve ne moremo pričakovati še nekaj let, če ne desetletij. Končna rešitev bi Hrvaški odvzela veliko temo njene (ambiciozne) geopolitike - neposredno povezanost z Italijo.

Toda, ali so to razlogi za vzajemno sovraštvo? So, a sovraštva, tistega patološkega, ni.

Te dni se je človeku vsiljevala diabolično bolestna misel, kako bi bilo, če bi ravnali enako kot Nemci po znanih italijanskih žalitvah iz Berlusconijevega nacionalpopulističnega tabora. Z obstrukcijo! To bi bila rešitev, če bi imeli dovolj poguma in želje po samoodrekanju!

Tako ne bi več hodili na "hrvaško" morje, ki ga vsak dober Slovenec - tja je hodil celo med vojno v Hrvaški in Bosni - seveda šteje tudi za svojega. Nekoč je res bilo tudi njegovo morje. Nikomur ni uspelo, da bi si ga formalno popolnoma prisvojil.

Ali lahko naša vlada prisili državljane - "ljudstvo" kot tako -, da ne bi hodili na Jadran k sosedom, ampak da bi - ker se ne morejo vsi razporediti po svoji obali, ne da bi jo popolnoma uničili - odšli v Grčijo za prav toliko ali celo manj denarja?

Stavim, da ljudstvo ne bi ubogalo vlade, ki bi od njega zahtevala takšno žrtev. Ali pa bi jo, če bi jo že ubogalo, globoko zasovražilo.

Sicer pa, ali so Nemci sledili zgledu Gerharda Schroederja, ki je po italijanski žalitvi vsemu nemškemu ljudstvu s svojim primerom priporočil, naj ostane doma in preživi dopust v nemškem dolgčasu? Niso. Mi Slovenci pa imamo tudi svoj "american way of life". Nočemo brez njega. Pravzaprav ima vsako ljudstvo svoj "way", vsako je drugačno od ameriškega, čeprav mu žal želi biti čim bolj podobno. Naš "way of life" vključuje "hrvaško" morje.

Naš vrh bi seveda lahko posnemal državnika največje zahodnoevropske nacije. S katero imamo največjo trgovinsko izmenjavo, veliko podobnih navad in čutimo žalostno nujo, da gojimo z njo najboljše odnose, čeprav se ne želimo zameriti Ameriki.

Pred to dilemo na vso srečo naš narod ni bil dejansko postavljen. Ni pa bil postavljen zato, ker so naši voditelji ukrojeni drugače od, recimo, nemških.

Točneje od sedanjega kanclerja, ki se po marsičem razlikuje od predhodnika Kohla in drugih. Kohl česa takega ne bi storil. Ne le Ameriki, tudi Italiji ne.

Sicer pa si Schroeder zdaj na vso moč prizadeva, da bi izboljšal vezi z Ameriko. Da bi navsezadnje sproščeno kramljal z Bushem v teksaškem Versaillesu . Zato se je potrudil, da se nemški vojaki izkažejo v Afganistanu. Zato je Nemčija, čeprav čuti drugače, privolila, da v enotah Nata deluje tudi zunaj Evrope. Nato v Afganistanu bo zdaj vodil nemški general!

Ne, slovenski ustreznik nemškega državnika ostaja debelokožno slovenski. S "hrvaškega" morja se bo v prahu, ki se je dvignil zaradi napovedi izključnega ekonomskega območja in prizadetosti slovenskih strateških interesov (če ti sploh obstajajo), resda vrnil domov. Vendar bo poudaril, da to počne zgolj zaradi neposrednih domačih skrbi.

Mi preprosto nismo ljudstvo velikih gest. Pravi čudež bi bil, če bi enkrat s pestjo udarili po mizi. Pa nočem o tem govoriti z ironijo.

V devetdesetih odstotkih je tako resda bolje. Nacija je videti disciplinirana, urejena, hladnokrvna, predana poslu. Vendarle bo videti tudi pretirano pokorna in obvladljiva, če ne bo nikoli udarila s svojo peščico po mizi. Pa čeprav pred Američani.

Posebej še pred njimi. Radi imajo, da kdo od časa do časa udari po mizi. Nemci so najboljši dokaz. Odkar Američanom ne gre prav dobro v Iraku - po formalni zmagi! -, se kopičijo znaki, da bi roko stisnili ne le krotkemu Berlusconiju, svojemu novemu prijatelju, ampak tudi Schroederju. To je pravzaprav neizbežno. Američan se svojih težav ne sramuje. Po začetnem gnevu vedno ravna pragmatično.

Kot sem že dejal, je popolnoma jasno, kaj bi se zgodilo, če bi Slovencem rekli, naj ne gredo na "tisti Jadran". Vseeno bi šli, veselo pojoč. Državniki so tisti, ki morajo opraviti težji del posla. Oni lahko, če se tako odločijo, utelesijo ves "gnev" nacije. Vprašanje, kaj bi bilo dejansko najboljše v našem primeru, puščam odprto. Ker niti ne poznam odgovora.

Nekakšen znak, po katerem bi svet sklepal, da smo celo mi lahko jezni, pa si vendarle moramo izmisliti.

Narodi ne ljubijo drug drugega. Britanci in Francozi? Nemci in Italijani? Američani in ... preostali svet? A se pravzaprav tudi ne sovražijo. Težko je vznemiriti duhove. Da bi koga za trenutek resnično zasovražili. O ljubezni pa ne bom podrobneje govoril. Ne le zato, ker se narodi ne ljubijo, ampak, ker težko ljubijo celo sami sebe.