pod črto / Jurij Gustinčič: Balkanska krčma

Kadarkoli naletim na izraz "balkanska krčma" - prav zdaj spremljamo TV-pregled slovenske zgodovine od prve svetovne vojne do osamosvojitve, ki je bil pospremljen s to besedno zvezo -, se spomnim svojega dobrega in pametnega kolega in prijatelja Koste Timotijevića. Umrl je pred nekaj leti.

Kosta je bil iz zelo omikane premožne beograjske družine, ki je imela vilo na Dedinju. A Tito jih je iz nje izselil, ker je bila napoti kompleksu njegovih hiš. Mali Kosta je z mamo, beograjsko Židinjo, štiriročno igral klavir. Tekoče je govoril angleško, francosko, nemško, materinščino pa je tako odlično obvladal, da je proti koncu življenja pisal duhovito kolumno o jeziku. Skupaj sva bila v Londonu, oba dopisnika. Zgodaj se je umaknil iz prvih novinarskih vrst, motili so ga karieristi, s katerimi se je moral bosti med delovnikom. Duhovit, zadržan, dober prijatelj in nadvse - čeprav te lastnosti pripadnikom njegovega naroda navadno ne pripisujejo - strpen.

Spomnil sem se nanj, ko sem razmišljal, kako trmasto vztrajamo pri izrazu "balkanska krčma". V Beogradu, kjer sem dolgo delal, so me obdajali ljudje, ki so spadali kamorkoli, le v "balkansko krčmo" ne. Pravzaprav v vsakdanjem življenju nisem imel opraviti z njo. Ne gre za to, da bi se upiral predstavi o tej krčmi. V resnici obstaja. Čudim se le temu, da jo imamo na jeziku vedno, kadar govorimo o Srbih. In še to, da so "bizantinci", pa ne tisti, ki so ustvarili bizantinsko kulturo. Slovencu se "balkanska krčma" vsiljuje kot slabšalna pripomba. Nedvomno pa Balkanci niso edini, ki bi jim lahko prilepili splošno veljavno zaničevalno oznako. Kaj je z "banana republikami"? Kaj je z diktaturami Južne Amerike - v glavnem jih ni več, toda "Južna Amerika" ostaja sopomenka za nekaj nesolidnega, nepredvidljivega, necivilizacijskega na jeziku marsikaterega Evropejca.

Če že ravno vztrajamo pri tem, da je vse, kar nas povezuje z območji južno od Kolpe, ena sama krčma, bi se lahko vprašali ne le, ali ostankov "krčme" ne najdemo tudi pri nas na vsakem koraku, ampak prav tako, ali ne bi z odstranitvijo teh ostankov zgubili nekaj privlačnosti. Pred dvesto leti je francoski pisec Nodier kot posebnost omenil, da je v Iliriji naletel na ljudstvo, ki ne pozna niti ene same poštene psovke. Kakšen narod pa smo, bi lahko rekli, če še preklinjati ne znamo dobro v maternem jeziku. Svoje najboljše psovke smo si sposodili prav iz "balkanske krčme". Si res lahko predstavljamo življenje brez dobre psovke s seksualno vsebino?

Srbi so imeli veliko zgodovinsko srečo - poleg vseh znanih zgodovinskih nesreč in spodrsljajev, za katere so bili sami krivi -, da so imeli Vuka Karadžića, ki je psovke iz bogate kmečke zakladnice seksualnih modrosti kodificiral in izdal kot zbirko obscenosti. Pred kratkim je v Angliji izbruhnila prava javna afera zaradi televizijskega predvajanja muzikala, v katerem je bila dvestokrat uporabljena beseda na f. Le zakaj! Kot kaže, sodobni človek psovko potrebuje bolj, kot so jo njegovi predniki. Življenje je za večino ljudi postalo monotono, le še opolzkosti, predvsem zato, ker je pravega seksa v njihovem življenju vse manj, jih delajo človeške in jim vračajo temperament.

Psovka je izjemno pomembna sestavina nujnega sodobnega besednjaka in glede tega "balkanska krčma" ne spada med najzakotnejše kraje na svetu. Našlo pa bi se še kaj, zaradi česar o tej krčmi ne bi smeli tako vztrajno in neomajno govoriti s prezirom. Balkanci na primer tako rekoč ne poznajo antisemitizma, ene največjih epidemij zahodne civilizacije. Židje so vsaj v Bolgariji in Srbiji vedno uživali ugled in spoštovanje in jih v glavnem niso preganjali. Pri nas je antisemitizem živ, čeprav Židov med nami tako rekoč ni. Enkrat so bili pregnani, ko smo jim dovolili vrnitev, pa so se Sloveniji izogibali. Ne bi jih pobijali, vendar je bilo dovolj, da bi morali prenašati našo slovensko zadržanost. Lahko je prav uničujoča.

Pa še nekaj o krčmi. Iskreno rečeno se nekaj podobnega temu, na kar mislimo, ko rečemo krčma, najde tudi na nepričakovanih mestih, ki bi bila iskreno presenečena, če bi komu prišlo na pamet, da bi jih poimenoval s čim podobnim, kot je balkansko. Kaj je Haiderjevo upiranje temu, da dovoli nekaj sto slovenskih krajevnih tabel, če ne balkanščina najhujše vrste?! Kaj naj rečemo o javnih straniščih v Italiji takoj onstran naše meje, recimo v Trstu?!

Ker se Balkanci vedno omenjajo, kadar je govor o plemenski nestrpnosti, se odpravimo čez veliko lužo in si oglejmo Američane, ki so nenadoma -sicer le začasno- ugotovili, da jim ni več pogodu "french fries", ampak bodo odslej jedli "krompirček svobode". Ali ameriškega državnega sekretarja, ki obiskuje območja, prizadeta zaradi cunamija, in govori, da je Amerika zdaj pokazala, kaj je sočutje, nekaj, kar naj bi očitno bila posebnost ameriškega značaja (ob tem sem se spomnil hvalisanja srbskih politikov, kako nesebično so med drugo svetovno vojno sprejeli slovenske begunce, čeprav so pri tem pozabili povedati, da so jih sprejeli tudi zato, ker jim je tako ukazal general Nedić).

Francozi so na različne načine prav tako zlahka kazali prezir do nekaterih ameriških lastnosti, vendar nas to pripelje do neizbežnega sklepa, da je "balkansko krčmo" mogoče najti kjerkoli. To ne pomeni, da je izmišljena, ne, "balkanska krčma" obstaja, vendar to še ni vse. To bi morali vedeti, ker se pred Zahodom pogosto razglašamo za specialiste za to krčmo, ki bi jih bilo treba spraševati, kakšne so stvari tam, na Balkanu. Nekaj časa so si Zahodnjaki res želeli, da bi jih naučili razumeti Balkan, zdaj pa se znajdejo tudi brez nas. Časi, ko bi lahko igrali kako posebno vlogo, kar zadeva Balkan, so pravzaprav minili. Zamudili smo. To pa zato, ker se z globljim poznavanjem nismo mogli pohvaliti in ker je bila krčma v naših predstavah res zgolj krčma.

"Balkansko krčmo" smo gledali iz svoje lastne krčme. Zavračamo jo, a mika nas vendarle. Zakaj bi sicer mladi, ki odraščajo v času po propadu nekdanje skupne države, tako množično romali v Gućo? Kar zadeva mene, sem rad obiskoval Kosto Timotijevića. Z njegovega gramofona se je razlegala klasična glasba. Bil je njen odličen poznavalec, večji od marsikoga zunaj "balkanske krčme".