Moje cenzure

Cenzura seveda vedno obstaja. Če ne ravno cenzura, pa tako imenovana samocenzura. Predolgo se že ukvarjam s tem poklicem, da bi lahko živel v iluziji, da slednje, torej samocenzure, ni vedno. Da se ji je celo mogoče izogniti in da se v tem kaže novinarjev značaj. Samocenzura obstaja vedno.

Če je že tako, potem bi imel vedno raje neposredno cenzuro s strani, predvsem tiste državne. Potem novinarju ni treba preverjati svojega poguma. Za to, ali naj izide samo tisto, čemur ne bo nihče oporekal, ali pa naj kaj izbriše, skrbijo drugi. Država sama. Neverjetno je, s kakšno lahkoto ji uspe najti celo nepodkupljive cenzorje. Koliko ljudi je na tem svetu, ki znajo izgledati kot prava opora sistemu. Oni se niti ne prilizujejo višjim inštancam ali vrhu države. Svoje delo z zadovoljstvom opravljajo iskreno. Država jim lahko zaupa.

Ne bomo se posebej ustavljali pri sovjetskem primeru. Sovjeti so imeli od države blagoslovljeno neposredno cenzuro. Njena najbolj znana veja , ki je bedela nad umetnostjo in literaturo, se je imenovala Glavlit. Ni se skrivala. Njeno ime je bilo natisnjeno na koncu zadnje strani v vsaki knjigi.

Cenzuri se lahko, seveda, podvrže tudi sama država. Tako je rimskokatoliška cerkev pod novim papežem zavzela nespravljivo nasprotujoče stališče do Španije, ki uzakonja homoseksualne poroke in še marsikaj. Vatikan je vernike pozval, naj temu nasprotujejo, četudi bi jim grozila odpoved službe. Z drugimi besedami, pozval jih je k državljanski nepokorščini.

Samocenzura je nekaj drugega. Predvidevam, da bi bila državna oblast, v današnjih razmerah, polnih liberalizma, najsrečnejša, če bi se samocenzura kar najbolj razrasla. Država si potem lahko, če kdo kritizira nezadostno svobodo, umije roke.

V svojem precej dolgem poklicnem življenju sem imel opraviti tudi s polsamocenzuro. Iz časov prejšnje države se spominjam dveh ljudi, ki sta me preizkušala, vsak na svoj način.

Prvi je bil visoki diplomat Dobrivoje Vidić, naj mu usoda odpusti. Z njim sem se moral pogovoriti, ko sem pisal uvodnik ali celo kolumno. Vedno sem si oddahnil, ko sem šel iz njegovega kabineta in sedel za pisalno mizo. Vendar mi še potem ni dal miru, oglasil se je po telefonu tudi na prelom časopisa in je zahteval, da mu preberem, kaj sem napisal. Nikoli mu ni bilo do konca všeč, vendar je, da ne bi bil videti okruten, pa tudi da bi prikril lastno negotovost (ki je bila velikanska), rekel, da jezikovno ni v redu in da moram brati več Vuka (Karadžića namreč, to je bilo v Beogradu).

Koča Popović, vzgojen na Sorboni, je bil drugačen. Pogovorila sva se in jaz sem šel pisat, vendar mi je vedno vnaprej povedal, da ne bo preverjal, kaj sem napisal, ker mi zaupa. In resnično ni o napisanem potem nikoli spregovoril niti besede, ne dobre ne slabe. Mogoče je bilo tako zaradi Sorbone. Pustil mi je, da se sam odločim, kaj o tem mislita on in oblast. To je uvod v kraljestvo samocenzure.

Na naši televiziji nastopam že skoraj štiri desetletja in moram reči - naj to slišijo tisti, ki menijo, da smo živeli v svinčenih časih, in vsi drugi, ki menijo, da ni bilo tako slabo -, da se ni nikoli zgodilo, da bi me kdo vnaprej nadlegoval z direktivami ali pozneje s pripombami. Nikoli me niso niti vprašali, kaj nameravam reči. Tako so mi omogočili, da sem med vojno na Sinaju kritiziral neuvrščenega prijatelja Naserja, ko to resnično ni bilo zaželeno. Toliko o preteklosti naše nacionalke, o kateri sedaj oblast premišljuje z veliko hitrico.

Kaj naj rečemo o samocenzuri? To je pravi labirint. Vsakdo, ki piše za javnost, se na neki način, pogosto tudi nezavedno, cenzurira. Vedno pa je vprašanje, ali se cenzurira zaradi samega sebe - da bi videl, ali zapisane besede sovpadajo s tistim, kar resnično misli in čuti - ali pa samo zato, da bi se zaščitil pred oblastjo, pred splošnim razpoloženjem bralcev, pred svojo generacijo, pred pojmovanjem tako imenovanega nacionalnega interesa.

Ko ni bilo nikogar, ki bi, na primer, omenil obstajanje "neavtohtonih manjšin", še manj pa obstajanje "izbrisanih" ali možnost, da je imela skupna država za nekatere naše nacionalne interese tudi dobre strani - poleg očitno slabih -, je šlo za samocenzuro, v kateri so se prepletali vsi omenjeni elementi, tako obzirnost do bralcev (precej večja kot do države, kajti antipatija občinstva je za novinarja nevarnejša od antipatije države) kot notranja omahovanja pisca.

Kar zadeva zunanjo cenzuro, nam ni treba preveč zardevati pred zahodnimi demokracijami. Predvsem pred Angleži in Američani ne.

Angleži so potrebovali ogromno časa, da so dovolili uvoz, še več časa pa je minilo, preden so sami začeli tiskati roman Ljubimec lady Chatterley D. H. Lawrencea. Šlo je za odnos do morale. Američani? Koliko časa je potreboval Hollywood, da je na platnu postelji združil v zakonsko in dovolil poljub, daljši od treh sekund!? Resda je šlo za moralno, ne pa za politično cenzuro, vendar - kakšna pa je razlika?

Sicer pa je bolje, če ne govorimo o politični čistosti, ker se moramo samo spomniti 11. septembra in tega, kako je čez noč poniknila nadarjenost ameriškega novinarstva za polemike z vlado. Šele sedaj je spet zaživela.

Samocenzura torej obstaja vedno, vendar poznamo samocenzure in samocenzure. Prihaja trenutek, ko jih moramo, če je le mogoče, omejiti na samo strogo osebne, kar pa zadeva javno dejavnost, časi od novinarja pričakujejo, da pokaže zobe, če jih ima. To ne pomeni, da mora biti grob in da nima nobenega razumevanja za interese oblasti. Toda oblast mora prej znati povedati, kaj so pravi interesi. Pa na to zelo rada pozabi. Tudi v njenem interesu bi bilo, na primer, če bi Rimu odkrito povedala, kaj meni o njegovih ideoloških hajkah proti nam. Da bi jo spoštovali.

Kot sem rekel, bi imel raje grobo cenzuro kot samocenzuro. Vendar se moramo, kot kaže, osredotočiti na slednjo. Zamislimo se, ko jo začutimo. Naj odide iz nas, v kar največji meri. V imenu demokracije, med drugim.