Novinarjeva usoda

Ali ste kdaj slišali, da starši želijo, da njihov sin ali hči postaneta novinarja? Jaz nisem. Ni je, se mi zdi, matere, ki bi si želela, da bi njen sin postal poročevalec (kar je nevarno neposredno) ali komentator (nevarno posredno). Ni ga očeta, ki bi takšno življenje želel svoji hčerki, če jo ima rad. Da bi bilo še bolj zapleteno, ni veliko niti sinov in hčera, ki bi v otroštvu ali zgodnji mladosti sanjali o tem. Je pa res, da imamo danes fakultete, ki proizvajajo, kot tovarne za množično proizvodnjo, novinarje. Vendar pravi novinar v to svojo usodo preprosto pade, kot se pade v močvirje, potem pa se poskuša iz nje izkobacati ali v njej plavati, če lahko.

Če je prepoznavno ime ali če se redno pojavlja na televiziji, si lahko domišlja, da uživa tudi neki javni ugled. Vendar je to vedno sumljivo. Oziroma - v očeh drugih je videti sumljiv. Kot oseba, ki ji ni uspelo, da bi si uredila povsem sprejemljivo, normalno življenje.

V preteklosti je bilo več poklicev, na katere so se ljudje slabo odzivali - predvsem starši. Schiller je moral dezertirati kot vojaški zdravnik, da je napisal Razbojnike, največjo nemško dramo. Berlioza se je oče odrekel, ker ni študiral prava, temveč se je začel ukvarjati z glasbo. Lepo vas prosim, muzikant. Primerov je na tisoče. Ostali smo mi, novinarji. O tem sem premišljeval med našim vsekakor najburnejšim referendumom - o tem, kako voditi nacionalno radiotelevizijo. Prav sem zapisal: kako jo voditi, ne pa kako jo delati! Sedeli so tako, drug proti drugemu, zagovorniki novega zakona, ki bi vodenje poenostavil in ga združil v enih in edinih rokah, in nasprotniki, ki menijo, da to ni demokratično. Za novinarja v obeh primerih pomeni, da je iz razprave - izpuščen . Če že niso mogli drugače, eni in drugi, so nekje proti koncu svojih govorov omenili tudi novinarja, ki, so prijazno rekli, "mora" biti neodvisen in celo svoboden.

To so samo omenili, kot pripombo. Novinar ni bil v središču pozornosti. Kako naj bi tudi bil, če pa so se soočali stranke, pravniki, profesorji, ideologi. Še dobro, da se je tu in tam kdo na koncu, iz sočutja, spomnil tudi novinarjev. Kaj pa bi še radi?

Novinarju, seveda, tudi brez te velike srenje, ki o njem razpravlja kot o opombi, ni lahko. Najprej se mora vprašati, kaj je bolje: da je podvržen zunanji cenzuri ali da ostane v krempljih samocenzure, brez katere mu tako ali tako ni življenja.

Sam dajem prednost slednji, največji muki, samocenzuri! Svet te pusti pri miru z vsemi tvojimi skritimi mukami. Če pa gre verjeti tistim, ki nam poskušajo predočiti lepote predlaganega novega zakona, sprejetega z majčkeno večino, se je bolje nasloniti nanje, želijo nam samo dobro. Je bolje, če dobrote od zunaj ne preizkušaš, temveč živiš s tistim, kar imaš?

Zanimivo je spremljati epilog referenduma - če je to seveda bil epilog, če to ni epilog, ki bo trajal zelo dolgo, glede na to, da nasprotnikov zakona oziroma manjšine ni ravno malo. Za las manj kot polovica. Kako se je to lahko zgodilo? Ali je mogoče, da ljudje vendarle premišljujejo o usodi novinarjev? Še vedno ne morem verjeti. Še nikoli niso premišljevali o nas. To je novo. Resda pa v časopisih berem, da ocenam rezultata referenduma nasprotujejo predvsem ljudje iz politike. Eni pravijo, da je vlada doživela bistven poraz, ker je dobila samo minimalno večino, in to manj kot leto po prevzemu oblasti. Drugi pravijo, da je minimalen poraz opozicije katastrofa te iste opozicije. Ta soočanja mnenj prebiram kot novinar in ves čas se mi po glavi podi eno in isto vprašanje: kje smo mi, novinarji? Smo izgubili? Smo morebiti zmagali? Naše vprašanje trka na gluha ušesa. Razpravljavci ne razumejo, kaj sploh sprašujemo.

Ni treba karati ne politikov ne strank, ki stojijo za njimi. Novinarji z vsemi sodelujemo v pogovoru gluhih. Niso še opazili, da se je poklic, do nedavnega preziran ravno tako, kot je bil še pred kratkim preziran poklic gledališkega igralca (še bolj pa igralke), naenkrat znašel v središču velike svetovne igre in da se brez njega - četudi se omenja samo kot opomba - ne da nič več narediti, ne v politiki ne v življenju. Niti koraka.

Pred kratkim je Tony Blair - po debaklu vodij v Franciji in Nemčiji najvidnejši evropski politik - potožil novinarskemu magnatu Rupertu Murdochu, da ga BBC ne posluša in da ga še naprej goreče napada zaradi sodelovanja v iraški vojni. Zanimivo. Tudi za naše politike iz kroga zagovornikov novega zakona o RTV-ju. Kajti ravno oni so, ko so govorili o potrebi "vodenja", radi omenjali Angleže in kako je moral zaradi objavljene kritike britanskega sodelovanja v Iraku odstopiti eden od šefov BBC-ja.

Ja, odstopil je, vendar - ali se je BBC spremenil? Pustimo sedaj ob strani ironijo, da se čez to veliko ustanovo v javni lasti neki socialistični premier pritožuje največji kapitalistični pošasti v svetu medijev, temu Avstralcu, ki je pogoltnil polovico svetovnega tiska. Niti Murdoch, se zdi, ne more Blairu pomagati, ko gre za javni medij!

Če je zadnji in za mnoge nepričakovan rezultat (polovica Slovencev proti drugi polovici Slovencev) kaj dokazal, je dokazal dolgo neopaženo okoliščino, da ljudje - veliko ljudi z volilno pravico - novinarjev ne prezirajo več. Kot so bili novinarji doslej navajeni misliti. Prizor v frizerskem salonu: Kaj ste po poklicu, gospod? Novinar. Ah, vam je lahko, imate lagodno življenje. Le kako so ljudje sploh prišli do tako neumne misli!?

V javni razpravi sem postavil vprašanje, kako bo izgledala osrednja oddaja, televizijski dnevnik, če jo bodo vodili drugi in ne novinarji. Nastala je tišina, kajti vsi so vedeli, kako bo izgledala: vrhovi oblasti bodo vedno prvi, četudi bodo obiskali samo kakšen otroški vrtec. Usoda novinarjev se pri tem lomi. Mogoče bomo hodili pokončno, mogoče pa tudi ne. Znamo hoditi sklonjeno. Kolegom, še bolj pa kolegicam, priporočam: hodite pokončno.

Novinar namreč ima dušo.