pod črto / Jurij Gustinčič: Dolga zibajoča se pot nazaj

Ni minilo ravno veliko časa od začetka ameriške invazije na Irak, ko sem si drznil napisati, da se bo podvig - zaradi razlogov, ki se samo delno razlikujejo od tistih v Vietnamu - končal s hitrim, izognili se bomo težjim izrazom, umikom. Bežanjem, sem se bil pravzaprav odločil reči, vendar sem pozabil, da umika kakšne velike sile ne smemo nikoli imenovati bežanje. Velike sile nikoli ne bežijo.

Seveda se razume, da tako težka napoved niti takrat ni bila mišljena dobesedno. Demokratična opozicija v Kongresu, globoko vznemirjena zaradi tega, kako stvari stojijo (tudi po deset mrtvih marincev naenkrat), ne predlaga bliskovitega umika. Postavljajo roke. John Murtha, najostrejši in najodločnejši zagovornik hitrega odhoda, je predlagal načrt, po katerem bi se odšlo v šestih mesecih.

Kaj pa je, če pogledamo vojaško, predlog o odhodu v šestih mesecih drugega kot bliskovit umik brez odlašanja, da ne rečemo bežanje? Vojska potrebuje toliko časa že samo za to, da pospravi orožje, šotore, barake in drugo ter da odide organizirano! Ne, žal se nisem zmotil, ko sem o koncu iraške kampanje govoril tako brezobzirno. Gre za - pa vi najdite vljudnejšo besedo - bežanje.

Bistvo je v tem, da niti kakšne osupljivo velike dopolnitve oboroženim silam ne bi pomagale. Sicer pa, kljub Rumsfeldu, lahko rečemo, da velikih dopolnitev niti ni. Že sedaj se predvidevajo samo tako, da se osiromaši nacionalna garda, ki je ustvarjena za operacije, kakršna je bila ob Katrini, ne pa za invazije na drugih celinah.

Bush mlajši tudi sedaj, razumljivo, izbira svoje občinstvo in o vojni najraje pripoveduje kadetom v Anapolisu, ki ga gledajo s široko razprtimi očmi kot preroka - pravi, da pred sabo vidi, nekje v daljavi najbrž, zmago, da o tem, da Amerika "ne bo nikoli nehala boja za demokracijo in proti terorizmu", pa naj stane, kolikor hoče, niti ne govorimo. Njegovo upanje pa je usmerjeno v novo iraško vojsko, ki bo slej ko prej tolikšna, da ji bodo Američani lahko predali vajeti in ... odšli domov.

V bistvu med opozicijo v Kongresu in predsednikom obstaja španovija - absolutna odločnost, da se odide. Predsednik tega preprosto ne more tako, kot predlaga nemirno javno mnenje.

Ta "nova iraška vojska" je posebna zadeva. Pred kratkim je duhoviti ameriški kolumnist spomnil, kako je, doma, izgledal ukaz Bele hiše izpred nekaj let, da je treba za vsako ceno okrepiti policijski sistem v glavnem mestu. Washington ni samo glavno mesto ZDA, temveč tudi eno glavnih mest kriminala, še posebej v črnskih naseljih, ki obkrožajo in stiskajo Belo hišo. Rečeno, storjeno. Prestolnica je dobila policijske okrepitve, ki jih je zahtevala, z njimi pa ... porast kriminala v samih policijskih vrstah.

Vrnimo se k novi iraški vojski. Ljudje blizu Bele hiše trdijo, da je že skoraj tako natrenirana, da je dan vrnitve ameriških marincev blizu. Ameriški generali so opreznejši. Končno, neodvisni opazovalci ne verjamejo, da je v boj proti "vstajnikom" (vendarle se sedaj reče tako, ne pa teroristi) v najboljšem primeru mogoče poslati en polk. Kdo ve, kaj se skriva v duši iraške vojske ...

Ne skrivajo več, niti pred javnostjo - njihovo prejšnjo pripadnost. Če hočeš, da bo vojska čemu podobna, se moraš vrniti h kadrom Sadama Huseina. Njegova podoba lebdi nad vso situacijo, on iz sodne dvorane, kjer izjavlja, da se ne boji usmrtitve, sodeluje pri usmerjanju svoje države. Prek častnikov in vojakov, ki so jih zbrali Američani, da bi zbrisali vsako sled prejšnjega režima.

Je to mogoče iluzija? Mogoče pa se vse vrti okrog Sadama in si tudi prišleki, ki sedaj vladajo Iraku, globoko v duši želijo obvladati Sadamovo veščino. Naj ga obesijo, vendar naj za sabo pusti organizirano oblast, ki je sedaj ni.

Tisti, ki berejo moje kolumne, so že vajeni zgodovinskih primerjav. Iz katere smeri prihaja zdaj? No, spet se bomo spomnili De Gaulla. A to pot v primerjavi z Johnom Kennedyjem. Pred malo več kot pol stoletja je Francija omahovala zaradi izgub in žrtev, ki jih je zahtevala alžirska operacija - da bi Alžirija ostala francoska, ne več ne manj. Čudno se nam zdi, vendar to ni tako oddaljeno od našega časa.

Francoska vojska, ki je nosila breme brzdanja alžirskega nacionalizma, si je želela, da bi na čelo Francije spet prišel De Gaulle, edini, ki bo, so menili, rešil francosko stvar. Ja, rešil jo je. Vojaki, ki so podprli De Gaulla, bi izvedli celo desant na Pariz, če bi bilo treba. De Gulle pa se jim je zahvalil in ... sprejel alžirsko neodvisnost, v brk generalu Salanu in drugim, ki so ga potem poskušali ubiti.

Sporočilo zgodovine pa ni samo to, da je neki general realnost postavil pred svojo vojaško tradicijo, temveč tudi čas, ko se je to zgodilo. Ameriški predsednik John Kennedy, velik spoštovalec francoskega državnika, je ravno takrat, ko so iz Alžirije bežali francoski koloni in ko se je francoska vojska umikala, začenjal ameriško vojaško vpletanje v Indokini , ki se bo končalo s katastrofo, spet z bežanjem, v tem primeru na koncu z dobesednim bežanjem ameriške in domače vojske, ki naj bi - kot sedaj iraška - nadomestila odhajajočo ameriško. Državniki se, očitno, niso pripravljeni učiti ne iz svoje zgodovine ne iz primerov drugih, četudi so zavezniki. Primerov, ki se jim odkrito ponujajo!

Na obzorju pa so velike ideje, predvsem ta, da bo v Iraku zavladala demokracija. Kdaj? Čez leto-dve, čez pet, deset, dvajset let? Demokracija nasploh ali demokracija v parlamentu, ki bo obkrožen z bodečo žico?

Sedaj pa kratek predah v opisovanju fiaska, ki bo dolg, mučen za nas vse in nepredvidljiv. Ali vse to pomeni, da si želimo vrnitve ameriške vojske zato, da bi uživali v ameriškem neuspehu? Daleč od tega. Odhod je potreben tudi zato, da bi lahko imeli Ameriko spet radi, kot smo jo imeli radi v času Marshallovega načrta, prebijanja berlinske blokade in sposobnosti, da strmoglavi predsednika goljufa. Te naše stare ljubezni si zelo želimo nazaj. Potem bi tudi o Bushu mlajšem govorili bolj umirjeno.