V obrambo karikature

Ko pomislim na karikaturo, ta pomemben del novinarske umetnosti, se vedno spomnim sijajnega turško-hercegovsko-jugoslovanskega karikaturista Zuka Džumhurja. Spomnim se, kako je vsak petek, ko je moral oddati risbo za nedeljsko številko časopisa, nemirno hodil po uredništvu, potem pa naenkrat izginil. Čez kakšno uro se je pojavil z gotovo risbo v rokah in blaženim izrazom na sicer živčnem obrazu.

Tako so nastajale mojstrovine, kot je tista o stalinizmu: Karl Marx sedi za mizo in piše Das Kapital. Na steni je velika slika Josifa Stalina ...

Nemogoče je, ne glede na to, kakšna stališča in zorne kote ima vsaj malo inteligenten človek, ne občudovati karikature - razen kadar je slaba. Ta kriterij se v sedanji svetovni nevihti, ki je završala zaradi tistih dvanajstih danskih risb preroka Mohameda, očitno ni pojavil. Ni bilo treba. Resnično so slabe.

Bi tudi sicer prišlo do takšne nevihte, z milijoni muslimanov na ulicah ter s požiganjem danskih in drugih zahodnih predstavništev, če bi udeleženci vsaj vedeli, kaj gledajo? Gre za to, da ogromna večina risb ni niti videla, ne bi jih niti smela videti, glede na verski embargo islamske vere! Množice so šle na ulice, ker so jim povedali nekaj strašnega. Povedala jim je Partija, to je učenjaki, teologi. Podrobnosti - na primer resnica - jih potem niso zanimali.

Dejanska resnica je, da v bistvu ne gre za nikakršne žalitve muslimanskih verskih čustev in prepričanj. Valovi ogorčenja se dvigajo avtomatično, zaradi kateregakoli in kakršnegakoli povoda, ker so odnosi med Zahodom in - da tako rečem - muslimanskim delom Azije in Afrike zaostreni skoraj do eksplozivnosti. Vendar, kaj naj v tem konkretnem primeru storimo vsi mi - in to ravno mi na Zahodu, še posebej mi v Evropi?

Prvi odzivi - tisti, s katerimi se druga stran ni strinjala, temveč so jih vzpodbudili na skoraj divjaško reakcijo - danske vlade in nekaterih drugih so bili, da se ne more nihče dvigniti proti zgodovinski pravici do svobode izražanja. To je, torej, eden temeljnih dosežkov evropske civilizacije vsaj od angleške restavracije in francoske revolucije naprej! Si lahko predstavljamo evropsko kulturo brez Daumierja? Odpor proti karikaturnemu posmehovanju je seveda vedno obstajal, vendar niti cerkev ne more vstati proti nagnjenosti človeškega duha k temu, da življenje prikazuje tudi namerno iznakaženo .

V prejšnjem stoletju so karikature kaznovali samo diktatorski režimi. Hinka Smrekarja so ustrelili zaradi karikature Mussolinija.

Kaj pa je naredila civilizirana Evropa po tej muslimanski nevihti? Nekateri so, kot Angleži in delno Američani, diskretno molčali in mrmrali, da je svoboda seveda svobodna, vendar je treba paziti, da ne užali čigavih čustev. Kako lahko karikatura ne užali?! To je njen smisel , njeno mesto v kulturi.

Nemogoče je narediti karikaturo in zraven pripomniti: oprostite, nisem hotel nikogar užaliti. Francoski predsednik Chirac je sicer skušal najti srednjo pot. Karikatura ima svoje mesto, je rekel, vendar francoskim in drugim časopisom ne bi bilo treba prenašati tistega iz danskega vira. Z drugimi besedami: povejte hitro, enkrat, potem pa se skrijte ...

Vse to so otročarije. Evropa se je preprosto znašla v precepu: ali se bo držala svoje kulture in jo branila ali pa se bo začela umikati. Mogoče bi bil videti umik v nekem trenutku pameten, vendar ne za dolgo. Ne, soočeni smo z neizogibnostjo obrambe evropske civilizacije pred - ne bom rekel islamom kot takim, temveč pred ogromnim pritiskom nekega sveta, ki je užaljen iz povsem drugačnih razlogov, vendar po svoji dogmatični naravi išče najlažjo pot, da lahko udari po drugi strani.

V tej bitki je lahko Evropa videti ne samo ranljiva, temveč tudi lahkomiselna. Kaj je prvo, proti čemur je bil po požiganju danskih veleposlaništev prisiljen protestirati premier Rasmussen? Proti okoliščini - kdo ne bi tega predvidel? -, da so se z bojkotom danskega blaga v muslimanskih deželah takoj okoristili kolegi iz tistih evropskih krajev, ki jih je muslimanski gnev zaobšel. Če ne morejo danska podjetja, lahko švicarski Nestle! Ali francoski Carrefour.

Dve nedoslednosti preganjata Evropo. Prva poskuša najti tisto skoraj nemogoče - vztrajanje pri svoji zgodovinski pravici do svobode izražanja . Druga pri tem ne gre do konca. Prihajajo opravičila, da ni nihče hotel užaliti nikogaršnjih verskih čustev. Mi smo se uradno tudi pridružili dvojnosti, ki pa je pravzaprav kvadratura kroga.

Ali si za svobodo izražanja - vendar moraš potem biti do konca zvest Dancem, tudi takrat, ko oni sami niso - ali pa si za omejeno svobodo. Kdo bo v tem primeru določal meje dovoljenega? Komiteji modrecev? Akademiki? Trenutna vlada ali koalicija? Vlada skupaj z opozicijo?

V časih, ki jim danes, če ne želimo biti grobi, najraje rečemo socialistični, so se dogajali prehodni izbruhi liberalizma, ko se je pogumno govorilo, da so vsi za svobodo izražanja. Potem je sledil tisti znani dodatek: seveda ima tudi to svojo mero. S temi besedami je bila svoboda izražanja kategorizirana in vnaprej zatrta.

Muslimanski svet in Zahod imata seveda neporavnane račune. Bojim se, da v bližnji prihodnosti ne bodo odkljukani z dnevnega reda. Kako pa naj bi bili, če ne moremo razjasniti, ali sta sedanji vojni v Afganistanu in Iraku - in najverjetneje naslednja v Iranu - vojni za demokracijo ali za nadaljevanje kolonizacije. Vendar mora biti nekaj jasno, pa žal ni: če bomo v imenu česarkoli trgovali z dosežki lastne civilizacije, jo bomo postopoma izgubili, vse več in več. Ne, nobenega opravičevanja za karikature!