Ogledalo politike

Temu se ne morem izogniti. Ne morem zaokrožiti poklica - od začetka do konca je bil novinarski -, ne da bi našim bralcem, ki jim je to tuja tema, povedal nekaj besed o časopisu, za katerega sem pisal več kot trideset let. In bil od teh tridesetih let vsaj polovico, brez lažne skromnosti, njegov dopisnik iz svetovnih centrov.

Da ne bi, torej, povedal nekaj besed o beograjski Politiki. Iz tega se lahko česa naučimo tudi mi, ne samo dobrega, temveč tudi slabega. Pa tudi zelo slabega.

Kolikor vem, sem bil edini Slovenec v zgodovini tega časopisa, čeprav sta ga na začetku prejšnjega stoletja ustanovila dva sinova nekega Slovenca. V prvi številki časopisa, ki je začel izhajati takoj po zamenjavi dinastij in je pod Petrom Karađorđevićem vse do prve svetovne vojne užival blagodati demokracije, je bil objavljen uvodnik s pomenljivim naslovom O svobodi tiska. Niti besede niti vejice, ki je ne bi podpisali tudi danes. Nadaljnja pot je bila, seveda, vijugasta.

To je bil časopis, ki je sredi kmečke Srbije, kakršna je bila, od vsega začetka želel delovati velemestno. Uvedel je - redko na Balkanu, pa tudi v srednji Evropi - prakso lastnega poročanja iz sveta. Z drugimi besedami, dopisnike iz tujine.

Zamisel, ki je bila v Titovem času še bolj razširjena. Politika se je v tistih "svinčenih" zgodnjih petdesetih letih odločila, kako bo presegla skopo komunistično poročanje. Če ni bilo mogoče svobodno pisati o stvareh pod strogim nadzorom domačih agitpropov, je bilo mogoče živahno pisati o zunanjem svetu. Da se razumemo - ne na Vzhodu, temveč o tistem na Zahodu! Tako je bil prvi stalni dopisnik iz Londona. Da, London je bil najprimernejši.

Politika je v kraljevskih časih pazila na dobre odnose z dvorom, do vseh drugih pa je ohranjala majhno distanco. V komunističnih časih - najprej je veljala celo za prikrito opozicijski časopis, vendar ne dolgo - je o domačih stvareh pisala skopo, tako kot vsi drugi, čeprav si je drznila vpeljati humoreske. A odprla je zahodni svet! Tu je bila podtaknjena bomba!

Hoteli ste nekaj za dušo, bralci? Dobili ste! London, Pariz, Bonn, New York. In obzirno tudi malo drugačne Moskve.

Ko bolje premislim, se zdi neverjetno, kako dolgo je časopisu uspelo ohraniti to dihotomijo, po eni strani biti državotvorno zvest oblasti, po drugi pa zadovoljiti bralce z lagodnim pisanjem o svetu - pisanjem, ki se ga ne bi sramoval noben zahodnoevropski časopis. In s takim načinom okužiti preostali jugoslovanski tisk.

Tako je Politika živela desetletja in vplivala na druge časopise - tudi v Sloveniji -, da niso upoštevali samo uradnih postulatov, temveč tudi človeške zahteve.

In uvedla, v nasprotju z doktrinami, status novinarskih zvezd.

Vendar je sedela na dveh stolih, kar ni moglo trajati v nedogled.

Stebri politične oblasti so s stisnjenimi zobmi dovoljevali določeno lahkomiselnost pri obdelavi zahodnih navad in zahodnega vedenja, vendar so za to hoteli svoj funt mesa.

Funt mesa je v njihovih očeh postajal iz leta v leto vse večji in vse težji. Skratka, hoteli so, da jim Politika vendarle prinaša neposredno korist. Iz Politike so hoteli izvleči maksimum politike. Svoje narave se niso odrekli, dovoljevali so samo to, da se časopis zaljša z okrasi, ne pa tudi z bistvom zahodnjaškega gledanja na stvari.

Tako se je časopis najprej le približeval vlogi brezobzirnega agitatorja, potem, konec osemdesetih, pa je strmoglavil v prepad hinavščine in propagandizma. Ker je imel sedež v Beogradu, razumljivo, da velikosrbskega.

Ironija je v tem, mogoče pa tudi ni ironija, da je za tarčo Miloševićeve nevihte prišla prav Slovenija. Tisti dve leti pred koncem Jugoslavije, ko so se propagandisti iz ozadja - prihajali so iz višjih političnih sfer - domislili vsakodnevne rubrike Odjeci i reagovanja. Proti koncu je bila sicer posvečena vsem "sovražnikom srbstva", dobro leto pa je bila tarča izključno Slovenija. Po napadalnem duhu, še bolj pa po surovosti in vulgarnosti ji ni para v zgodovini ne tega časopisa ne Balkana.

Če povem iskreno, kot Slovenec, je človek te izlive nesramnosti lahko bral z mešanico ne samo razdraženosti, temveč tudi ... skritega ponosa. Kdaj se je pa v naši zgodovini zgodilo, da bi nas kdo jemal tako resno, da bi napadom na Slovenijo posvetil tudi do osem strani časopisa!? Ni je stvari, ki v rubriki Odjeci i reagovanja ni dobila ocene, da gre za pokvarjeno domišljijo in prirojeno "slovensko zlobo", v nekem pismu - vsa so pisali v samem uredništvu - pa smo lahko prebrali tudi ugotovitev, da je s Slovenci nekaj patološko narobe in bo potrebno dolgoletno zdravljenje, da bomo prišli k sebi.

Milošević si je Politiko tudi kadrovsko podredil, sebi osebno, kar pa zadeva lepo tujino, je nehala biti lepa, če se ni strinjala z njegovo Jugoslavijo. Med bombardiranjem je bila Amerika na Politikinih straneh videti skrajno grdo.

Miloševićev čas je minil in isti ljudje so začeli peti hvalnice zahodni demokraciji. Kakor da so bile vse skupaj grde sanje, ki bodo hitro pozabljene. Najeli so celo nekega resnično dobrega komentatorja, ki je začel pisati razumno kritično o pomiloševićevski Srbiji. Ne dolgo.

Stvari so se spet obrnile. Ko uredništvo izgubi svoj "jaz", ga izgubi za dolgo, če ne za vedno. Tudi tistega kupljenega kritičnega komentatorja so se hitro, na eleganten način, znebili. Danes ima časopis glavnega urednika, o katerem se govori, da ne naredi koraka brez predsednika vlade.

Zaradi tega sem se spomnil napisati sago o časopisu Politika. Da bi videli, kaj vse se lahko zgodi, ko se enkrat izgubi novinarska nedolžnost.