Časi nepredvidljivih obratov

V več kot pol stoletja sodobne zgodovine bi se svet lahko navadil na nepredvidljivost predvolilnih računic. Pa se ni navadil niti na bistvo pojava. To pa je, da se niti z najboljšimi galupi, strokovnjaki za javno mnenje, in z vso to sodobno profesionalno mašinerijo za napovedovanje volilnih rezultatov ne da predvideti nepredvidljivega.

Dogodek, ki bi moral domišljavim svečenikom javnega mnenja odvzeti domišljavost pri napovedovanju in samozavestnost pri presojanju, so bile, seveda (za tiste, ki se spominjajo sto ali nekaj manj let zgodovine razvitega sveta), ameriške volitve leta 1948 - nekaj let po zmagoslavju zahodnega sveta nad fašizmom in nemško-japonsko domišljavostjo glede prerazporeditve oblasti v svetovnih razsežnostih. Amerika je že imela glavno besedo o Evropi, kateri je podarila Marshalov načrt, in hladnokrvno je preuredila Japonsko in preostali Daljni vzhod. Doma pa, doma so Američani iskali prepričljivo močne voditelje. Trumana so avtomatično, brez pravega zadovoljstva, podedovali po velikem Rooseveltu (ki so mu vseeno zamerili izročitev vzhodne Evrope Sovjetom). Pripravljal se je na samostojno trkanje na vrata Bele hiše.

Truman?! Veliki večini profesionalcev se je zdelo smešno, da bi se lahko ta provincialec kosal z izkušenim političnim aparatom guvernerja Thomasa Dewyja, proslavljenega leva republikancev. Trumanovega poraza ni nihče napovedoval, kajti jasno je bilo, da bo poražen, zato to ni mogla biti tema resnih pogovorov v političnih klubih. Celo njegovi ljudje bi v Trumanovi zmagi videli bizarno igro zgodovine. Tudi v noči po volitvah, daleč tja v zgodnje jutranje ure, dolgo po zaprtju volišč, so mojstri političnih ocen čakali samo na količino glasov za Dewyja, ne pa na bistvo, ki se ni nikomur zdelo sporno. Pravi rezultat - zmaga demokrata, ki so ga dajali v nič - se je zdel kot nekaj skorajda nemogočega. V vsakem primeru kot ena največjih bomb v politični zgodovini, kakršne niti Trumanovi privrženci niso pričakovali, so pa o njej v najboljšem primeru sramežljivo sanjali. In kongres? Tudi v kongresu se je zgodil čudež - s prepričljivo večino demokratov.

Preselimo se v naš čas. Sedaj imamo še bolje pripravljene ocenjevalce javnega mnenja, kot so bili tisti leta 1948. Takratnim možnostim se je pridružila vse bolj neverjetna elektronika. Politični forumi so preplavljeni s strokovnjaki, ki rezultate nekih volitev uganejo s samozavestnostjo znanja s Harvarda (pustimo ob strani tisto vse večjo armado skeptikov, ki dvomijo o absolutnosti znanja ameriških univerz).

Opazovalce je zgodovina - predvsem Trumanov primer - naučila večje obzirnosti. Vendar nas veliki ocenjevalni stroji, ob njih pa strahotna moč povsod prisotnih in glasnih vrhov medijev - novega pojma svetovnega vpliva -, vse skupaj postavljajo v stanje pričakovanja, v katerem se zdi edino resnično samo eno in ko smo vnaprej prepričani, da bo tisto najverjetnejše, kar pričakujemo, bilo tudi gotovo. Potem pa nam vsi ti napovedovalci javnega mnenja, ti absolutno gotovi, matematično urejeni in z vsem hudičevo modernim znanjem opremljeni superstrokovnjaki (danes jih ima vsaka država, tudi tiste najbolj zaostale) na pladnju prinesejo - napačno glavo!

Ta glava včasih ne ve takoj, da je odsekana. Schroeder je že po objavi rezultatov iskal majčkeno skrito večino, ki bi mu dala pravico postati kancler namesto tiste vzhodnonemške pastorjeve hčerke, ki je na kanclerski položaj prinesla navade, tuje veliki večini pravih Nemcev (niso vzhodnonemški).

Glavna presenečenja prinaša tisti svet, ki ga imamo za absolutno evropsko predvidljivega. Nepričakovanega obrata, ki so ga zavračali kot skoraj neverjetnega, ni nihče prisodil naši tako čudoviti Avstriji.

Ne gre za to, da bi imeli avstrijske socialdemokrate za nesposobne povzročiti obrat v nacionalni politiki. Na oblasti so bili, razmeroma uspešno, več kot enkrat. Sodijo v zlato sredino zahodne politike. Ne, zadeva je čudna v tem, da je stroj, ki proizvaja politične situacije, s tako verjetnostjo odpisal politične možnosti, da ni bilo videti naravno, da dobrega starega Schussla zamenja Gusenbauer. Kdo je to?

Ta tih, zelo omikan in dobrodušen socialdemokrat še ni bil na oblasti, v glavnem se je selil iz pisarne v pisarno v lastni, socialdemokratski stranki. Wolfgang Schussel pa ima za sabo ministrstvo za zunanje zadeve in več let kanclerstva. Hvalili so ga. Večina ga ima za dober izvozni izdelek, za dokaz avstrijske sposobnosti in elegantnega vedenja. Ne pripravlja, kot sredinec, nobenih velikih oddaljevanj od socialnega ravnovesja - brez katerega danes ni dobre politike v Evropi, ne glede na to, kam sodiš - na desnico, na sredino ali na zmerno levico (skrajna levica resno ne obstaja več).

Kaj je storil nesrečni Schussel, da so ga zamenjali zaradi glasov v prid brezizraznemu Gusenbauerju? Česa niso opazili elektronski stroji, ki danes v glavnem tudi zamenjujejo harvardsko izobražene možgane političnih opazovalcev?

Preprosto: nekaj se spreminja v glavah občinstva, ki voli. Ob tem, da ima tudi nekatere politične zahteve, občinstvo živi današnji stil življenja in je na raven resnih političnih zahtev postavilo tudi - zabavo. Človek, ki že nekaj let zabava, ni več dovolj dober zabaviščnik ali pa občinstvo, ki sedi v areni, preprosto pričakuje nekaj drugega. Razen če se Schussel ne vda hazardu z dvema manjšima strankama, tudi Haiderjem.

Morebiti ne bo novega, temveč isto v drugačni embalaži. Tudi na Švedskem, kjer se je na volitvah zgodilo nekaj zelo podobnega, zmagovalci ne mislijo, da lahko kaj dosti spremenijo. Kot da so bile doze sprejemljivih sprememb določene pod dosedanjim socialističnim predsednikom vlade. V naši Evropi ni več prepadov med strankami, razen če ne obstajajo pri nas. Senzacije so vse manj verjetne. Pomnimo: niti najboljša elektronika ne more danes predvideti, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah. Mogoče tudi tega ne, zakaj. Ne vedo, do zadnjega trenutka, niti volivci. Gusenbauer, kdo je to?