Lepo živeti, brez poguma

Nekje v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja, v najizrazitejših letih hladne vojne, je bil tihi junak ameriške Cie Francis Gary Powers sestreljen globoko nad sovjetskim ozemljem in je tako uničil sleherno možnost, da se vrhunski sestanek s Hruščovom v Parizu konča brez škandala. Nikita Hruščov je dejal, da je bil "nor, ko je verjel Eisenhowerju". Ta je prevzel odgovornost za vohunske polete nad ozemljem glavnega nasprotnika. Odnosi so bili kot že tolikokrat prej in tudi pozneje katastrofalni.

Govorimo seveda o Powersu. Ta junak poletov nad sovražno Rusijo se je hitro pokesal. Na sovjetskem sodišču je dejal, da mu je "iskreno žal, da je imel karkoli skupnega z vohunsko operacijo". Powersu se je kesanje izplačalo. Pozneje so ga zamenjali za ruskega vohuna, ki so ga zajeli Američani, in vrnil se je brez slovesnega sprejema, takoj pozabljen, toda živ in zdrav.

In to je tisto: ostati v sovražnikovih rokah brez hudega trpljenja in biti varno vrnjen, ne glede na to, ali si se tam vedel kot junak ali kot navaden človek, ki skrbi za to, da ga sovražna stran ne bi prizadela. Zgodilo se je že prej in zgodilo se bo še velikokrat - zadnjo epizodo smo pravkar doživeli v iranskih ali iraških vodah. Zahod in Vzhod razlikujemo na različne načine, vendar velja, da se zahodnjaki, ko jih dobi v pest sovražnik, hitro obrnejo po vetru, in da razum, ki teži k preživetju, premaga vse drugo, tudi morebiti potrebo, da se pred nasprotno stranjo držijo junaško.

Izjema je senator McCain, ki kandidira, že drugič, za ameriškega predsednika. Več let je bil v ujetništvu v Severnem Vietnamu in resnično so ga mučili. In se je do konca držal junaško. To seveda nekoliko povečuje njegove možnosti, da postane ameriški predsednik. Tako se je pač odločil. Osebno. Vztrajanje v sovražnikovem ujetništvu je bila njegova osebna stvar.

Angleški mornarji so se vedli drugače, vendar bolj v skladu s tradicijo zahodnjakov! Zajeti v spornih vodah in takoj spremenjeni v lutke v veliki iransko-britanski politični predstavi, so sklenili v tradiciji zahodnjaškega razuma narediti tisto, kar so zmagovalci od njih pričakovali in zahtevali. Kot je rekel ujeti stotnik Chris Air: "Postalo je očitno, da kljubovanje ne pride v poštev. Trdno sem prepričan, da danes ne bi bili vsi tukaj, če bi jim (Irancem) kljubovali." To je to, kot bi rekel pravkar umrli pisatelj Vonnegut. Mornarji so povedali Irancem, kar so ti hotel slišati.

Poskušal sem poiskati v svojem zgodovinskem spominu, ki sicer ni zelo obsežen, primere resničnega, trdovratnega kljubovanja nasprotniku. Nacionalnemu, socialno-razrednemu ali osebnemu. Mislim seveda na današnje čase, ne na srednji vek ali renesanso, ne na Jana Husa ali Giordana Bruna. Imamo več kot dovolj primerov, zadnjega v naši lastni hiši.

Pobrskal sem torej po svojem spominu in se spomnil, iz otroških let, ki sem jih preživel v Rusiji kot sin emigranta komunista (nekaj časa niti nisem bil Gustinčič), prijateljev in znancev svojega očeta, ki so se znašli v Rusiji, potem ko so, nekateri, spoznali policijske zapore v svojih domovinah, kjer so jih mučili in poskušali izsiliti priznanja. To so bili ljudje, ki jim še na misel ni prišlo, kot angleškemu mornarju Airu, da bi takoj priznali, če je postalo jasno, da se "kljubovanje ne izplača". Da je torej nerazumno. Razum - velika beseda demokracije!

Tisti emigranti so bili mučeniki, kot je zahtevala Partija. In ni jim prišlo na misel, da bi barantali z nasprotnikom: eno malo priznanje, toliko udarcev manj. Zdaj, ko so časi komunizma za nami, se bom seveda, nekoliko sarkastično, zavedel tudi tega, da se mojim junakom iz sredine prejšnjega stoletja ne bi izplačalo nobeno priznanje policiji. Ko bi Partija izvedela za to, bi bil naš junak pogubljen tudi v njenih očeh. In ravnanju! V najboljšem primeru bi bil do konca življenja žigosan kot izdajalec svete stvari komunizma, v najslabšem bi prišel v roke posebni vrsti likvidatorjev - ne vem, ali so verjeli v komunizem, so pa v roko komunistične pravice ...

Tistih pogosto pohabljenih, bolnih revolucionarjev se spominjam tudi, ko gledam spreobrnitve v zadnjih dveh letih pri nas. Zmagala je, ob zadnji zamenjavi oblasti pred dvema letoma, naša sedanja, zahodnoevropska predstava o razumu. Nekaj malega protestov, nekaj poskusov kljubovanja in stavba demokratične neodvisnosti posameznika se je začela majati.

Začel je izginjati javni nastop proti uradni politiki, prišel je veliki slovenski molk. Stanje, ko se nekoliko umakne, začasno, v zelo intimno družbo. Postali smo, nekako, privrženci politične in kulturne intimnosti.

Razum, porojen iz previdnosti, ki se nam ga ni treba učiti, ker ga poznamo stoletja, seveda ni trden. Ne vem, ali se je oblast zavedala - ponavadi se nikoli ne -, kje in kdaj se bodo zidovi začeli majati. Vedeti bi se moralo vsaj to, kdo jih bo začel majati; seveda novinarji. In tako smo pred dvema tednoma dobili debato v Cankarjevem domu, ko so navzoči stebri reda in miru morali ugotoviti, da so čistili premalo in prepočasi. Duhovi kljubovanja, še nepovezani in ne popolnoma trdni, so se začeli prebujati in videlo se je, da epoha najnovejšega slovenskega molka ne bo trajala tako dolgo, kot dejavniki novih režimov skoraj vselej verjamejo.

Naše zadeve spadajo med evropske, pravilneje rečeno, zahodnoevropske pojme. Ne vzhodnoevropske, kamor so se veselo zapodili "vzhodnjaki", vse te Poljske, Litve in Estonije, ki so zadihale svobodneje, kot da jim za vrat še vedno dihajo komunisti in Rusija, ki naj se ne bi bila spremenila že pred več kot desetletjem.

Ni znano, kdaj in kako pogosto se bodo ponavljali Cankarjevi domovi. Lahko rečemo, vsaj to, da se dogajajo po verziji, veliko trdnejši, kot je trajnost ene same vlade ali režima. Velikega slovenskega molka ne bo. To pa ne pomeni, da bo njegova tradicija izginila. Ali da se ujema z resničnim duhom Evrope. Angleški mornarji, ki zdaj prodajajo založbam svoje spomine o dneh ujetništva med Iranci, so dokaz, da je tudi na Zahodu razum oportunistične demokracije neuničljiv.