Čakanja našega časa

Prejšnji teden sem imel priložnost v Italiji opazovati veličastno množično stavko tovornjakarjev. Neverjetno veliko jih je bilo, pravzaprav pa je največ čakajočih vozil imelo tuje, zlasti vzhodnoevropske tablice. Nesrečneži pač niso vedeli, kaj jih čaka, italijanski kolegi jih niso niti obvestili. Internacionale danes ni, niti v politiki niti pri tovornjakih. Pustijo tujce misliti, da avtostrade niso le nekaj novega, kar se že spreminja v navadne klance.

Geslo, ki si ga moramo ob takšnih priložnostih zapomniti - čakanje v dolgih kolonah je trajalo ure in ure -, najdemo v besedi, s katero smo obudili spomine. Ta beseda ja prav to - čakanje. Če dobro premislimo, je bistvo našega življenja v tem, da nekaj ali zaradi nečesa čakamo! Lahko bi začeli s tem, da nobene reči ne doživimo ali ne dosežemo, če ne čakamo. Čakanje je nekaj, kar združuje različne vrste političnih ali drugačnih režimov. Noben režim ni dosežen brez čakanja in seveda ne pride takšen, kakršnega čakamo. Med pričakovanjem se menja in prispe v naše življenje spremenjen tako, da si ga pogosto niti ne želimo več.

Obljubljali so nam, denimo, svobodo, pa pričeli z omejitvami, ki naj bi bile potrebne, da bi svoboda sploh lahko zavladala. Nezadovoljnežem potem povedo, da si sploh niso želeli svobode, svoboda je drugačna, kot so si predstavljali. Potrebne so druge stvari, da bi se do svobode prišlo, ali pa je kratko malo nekaj drugega in ne tisto, kar sanjajo naivneži in kar bi energično zahtevali. V Ameriki, na primer, si vsi želijo, da bi se nehali stalni poboji v zasebnem življenju. In vendar skoraj nihče ne misli resno, da bi morali z ustavnim dopolnilom popolnoma odpraviti svobodo nošenja strelnega orožja! Odpravili naj bi torej eno svetih pravic demokracije, ki se jih učijo v ameriških šolah in ki jih učenci poznajo bolje kot zemljepis sveta ali pa vsaj Evrope. Vedeti, kje je Norveška, ni najpomembnejša sveta pravica državljana, tista do orožja pa morda je.

Seveda se bo vendarle poudarjalo, kako pomembna je povsod demokracija. Zlasti za tiste, ki je še nimajo. Ljudje, tudi Američani, nenehno razmišljajo o razmerah drugod, ker so v nekem smislu svetovljani. Čim večja in pomembnejša je dežela, bolj jo primerjajo s sabo. Neverjetno, kako pogosto se povsod misli na Rusijo, zlasti če ni ravno v krizi zaradi siromaštva in se putinovsko postavlja na noge.

Preostali svet potem razmišlja resno in vsak pogovor o demokraciji v svetu se začne s Kitajsko in z Rusijo. Ne vem, ali je to zaradi Maa in Lenina ali kar tako. Gre pač za zelo velike dežele, ki bi nekega dne utegnile hoteti postati vodilne. Pri tem se pozablja na vprašanje, ali res lahko te dežele kaj dosežejo le, če bodo ali če bi bile demokratične.

Pustimo Kitajsko za zdaj pri miru, njena pot na svetovni vrh je še dolga. Vzemimo Rusijo, ki jo poznamo vsaj po njeni slavni književnosti. Rusi so nekaj časa, med vladavino Gorbačova in zlasti Jelcina, imeli neko, celo precejšnjo stopnjo tistega, kar si predstavljamo kot sodobno demokracijo: vedno več zasebne pobude, oligarhe, kakršni so bili Rockefellerji in Fordi, svobodo tiska, možnost svobodnega potovanja v tujino. Bogastvo enih in revščino drugih, kar je tudi značilno za demokracijo! Katera demokratična dežela na Zahodu, z Ameriko vred, ne pozna nasprotja med bogastvom in revščino? Katera naj ne bi priznala, da slednja ne bo popolnoma izginila ob izvolitvi naslednje vlade? Ljudje čakajo, da pride splošno izobilje, vendar vedo, da je nanj treba čakati! In vendar to čakanje na boljše življenje in demokracijo ni edino, kar poganja svet naprej. Rusi nikoli v svoji zgodovini niso imeli demokracije, pa so kljub temu dali Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Čajkovskega, Ano Pavlovo in tisoče drugih, ki jih pozna ves svet.

Zdaj smo priča lepemu primeru, kako se čaka in mora čakati. Svet je resno začel pričakovati, da se bo Zemlja nevarno segrela, in ljudje se zbirajo, da bi se narodi poskušali dogovoriti, kaj storiti, da bi človeška rasa sploh preživela. Bilo je težko že sestati se na pogovorih, predvsem zaradi Amerike, ki je kot država celota in verjame, pravzaprav, da bo sama preživela.

Združene države so dale tudi svojega pozitivnega nesebičnega junaka, Ala Gora. Dobro se mi zdi, da je za svoj trud dobil Nobelovo nagrado - darilo človeka, ki je začel z dinamitom in postal njegov sovražnik. To se mi zdi tako dobro, da bom preskočil neprijetne, v tem primeru tipično ameriške posebnosti prilagajanja Ala Gora, ki zaradi slabe organizacije štetja pred sedmimi leti ni postal predsednik države. Zaradi napak pri štetju glasov, prosim vas! Da, v Ameriki! Pozabili pa bomo tudi, kako se je naš junak vedel ob Kjotu - predlagal je, tipično za dobrodelnost svoje civilizacije, naj Združene države z denarjem odkupujejo deleže odpovedi onesnaževanju, ki bi jih v prid globalnim spremembam morale prispevati dežele v razvoju, tudi tiste največje, kot je, denimo, Indija. Amerika pa zato manj! Al Gore je junak odpovedi, vendar na tak način, da se svoji nekoliko samoljubni, nekoliko objestni domovini ne bi preveč zameril! Al Gore ni navaden junak, je junak ameriških posebnosti.

Sporazumi so pač sporazumi. Ob zadnjem na Baliju ni nič posebnega v tem, da stvari na papirju šele morajo postati kri in meso svetovne politike. Reči moramo tole: drugače v odnosih, ki vladajo med ljudmi in narodi ne more biti in nikoli ni bilo. Da je Finec sestavil razmeroma razumen načrt za Kosovo, o tem ni dvoma. Da bomo morda dolgo čakali na uresničitev tega načrta, smo se že navadili ob palestinskem primeru. Tam stiskanje rok med Arafatom in Rabinom ni prineslo nič večjega od tega, da so Rabina umorili in da so se začeli novi pokoli. To je pač v naravi človeških odnosov. Naučiti se moramo in se navaditi, da čakamo. Včasih nato pridemo naprej. Korak ali dva. Ali pa tudi ne, in spet se življenje nadaljuje.