Plastologija, mlada znanost

Da ne prinaša prihodnost za človeško vrsto s sabo prav nič prijetnega, je evfemizem brez primere. Po dokončni demilitarizaciji Balkana bodo Američani svetovno krizno žarišče premaknili v Azijo, le da bo tokrat prišlo do resnično tragičnega spleta naključij. Prav takrat bo jen na svetovnih borzah doživel popoln in nepovraten zlom in okoliške še vedno napol fevdalistične državice, še posebej razni Sovjetoidi, bodo s tem dobile priložnost, ki je ne bi smela zamuditi pravzaprav nobena barbarska tiranija: visoko sofisticirana japonska tehnologija po bagatelni ceni, s poudarkom na novih novcatih jedrskih konicah. Mongolom začnejo iz oči sevati stare/nove osvajalske strasti in se odpravijo na osvajalski pohod, in sicer proti hindujcem, najprej pa na raženj nabijejo praktično vse njihove svete živali, na katere lahko položijo tace. Hindujcem se ob tem seveda primerno sfuzla, tudi Rusi imajo pripombo ali dve. "Američani uvidijo, da so se resnično zajebali," pravi Marko Kovačič, umetniški profet zatona stare in vzpona neke čisto nove civilizacije, "ko pobesnele horde v Rdeče morje zalučajo še zadnji plakat za Coca Colo."

Politikom razmere uidejo iz rok in oblast prevzame vojska, njeni predstavniki pa se med sabo seveda tudi ne znajo zmeniti, in preden lahko rečete vojna zvezd, je nebo prepredeno z jedrskimi izstrelki. Adijo človeštvo, sajonara toasterji in druge pridobitve moderne družbe. No ja, ni sicer res, toasterji na neki način preživijo. Potomci ameriških bogatunov, ki so armagedon prečepeli po najrazličnejših hi-tec zakloniščih, čez čas vendarle priplezajo na površje, kjer se je radiacija že dovolj umirila, da dovoljuje nekatere znanstvenoraziskovalne dejavnosti. In materiala za tovrstne aktivnosti na skorji matere Zemlje vsekakor ne primanjkuje, še posebej ne v okolici Obskega zaliva, na lokaciji Katastropolisa, na novo vznikle prestolnice naših naslednikov, strašljivo misterioznih Plastosov. Zahodna znanost, kolikor ji je v atomskih zakloniščih sploh uspelo preživeti, je v deliriju, predvsem pa se je znašla pred nepopisno pomembno dilemo, namreč ...

Ata Plastos

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Marko Kovačič - oče/ljubeči demiurg Plastosov - je podolgovato visok možak v srednjih štiridesetih, ki bi ga človek glede na vražičjo iskrico v očeh in splošen način komuniciranja bistveno lažje prestavil v zgodnja trideseta, če ne celo v pozna dvajseta (s tem, da si na robovih sive lase rad pokrije z redneckovsko čepico). Ko je bil še otrok, je bil najprej prepričan, da bo kasneje v življenju postal mehanik, najraje je dirkalna kolesa spreminjal v čim bolj čudne tvorbe: "Vsakovrstno šraufanje me je globinsko izpolnjevalo." Ob tem je dober del mladosti preživel s pogledom na odpad, po katerem je silno rad ril, in se torej že takrat naučil ljubezni do zavrženih stvari, oba trenda pa se glede na vznemirljivo deformirane in skoraj v celoti iz odpadnih materialov sestavljene Plastose v njegovem delu očitno kažeta še danes.

Sprva se je vpisal na pedagoško fakulteto, ker si je resnično želel postati učitelj tehnične in likovne vzgoje, vendar je, opogumljen z odzivi nekaterih vrstnikov in mentorjev, presedlal na umetnost. Čeprav je imel prijatelje, ki jih je kot likovne umetnike takrat cenil bistveno bolj od samega sebe, je drugače od mnogih izmed njih sprejemne izpite naredil; tudi zato, ker se je nanje znal pripraviti. Vedel je, da bodo ocenjevalci zahtevali predvsem čim bolj korekten model človeške glave, in se je zato pač ... piflal glavo, dokler je ni osvojil, in tudi ta njegova ekspertiza je izrazito opazna v muzeju plastologije, namreč v modelih nemo bolščečih lobanj številnih prominentnih predstavnikov bio-kovinske civilizacije, predvsem članov plemenitega rodu Kokol. "Res pa je, da me na podlagi teh takrat na akademijo bržkone ne bi sprejeli, he he."

Čeprav je doštudiral kiparstvo, velik del njegovih praktično neštetih projektov - torej tisti del, ki mi ga je na mojo izrecno prošnjo ponosno izpostavil sam - nima neposredne zveze s to vejo likovnih umetnosti. Njegov prvi opaznejši projekt Casus belli je bil tudi glede na svoje ime vojna napoved starim in okostenelim pojmovanjem umetnosti, ravno nekje okrog leta 1983 je laični opazovalec čutil skoraj nepozaben optimizem, povezan z bumom vsakovrstnih novih tehnologij, ki naj bi bile umetnikom širom po svetu zdaj zdaj dostopne kot navaden čopič. Danes se Marko - strasten zbiralec značk z Leninovo podobo in oče radožive osmošolke - strinja, da je gojil v tem primeru izrazito utopična pričakovanja. Po njegovem vsekakor ni prišlo do tako želene demokratizacije umetnosti, saj se nedemokratičnost prav lepo kaže v megalomanskih pozicijah moči organizacij, ki razpolagajo z oddajniki.

Naj bo s tem kakorkoli že, Marko je ustvarjal. Posebej ponosen je recimo na performans Requiem iz leta 1989, ki ga je za svoj triintrideseti rojstni dan izvedel v Moderni galeriji. V prostor je postavil krsto, se vanjo ulegel in namazal z voščenim make-upom, da bi tako glede na leta vsaj delno podoživel Jezusovo izkušnjo. Ljudje - mnogi med njimi sploh niso vedeli, za kaj gre, ali je to v resnici mrlič ali je morda lutka ali kaj - so ga ščipali in žgečkali, nekateri so mu začeli pripovedovati celo zelo duhovite vice, on pa ni trznil. "Srečen sem predvsem, da mi ni šel v nosnice nihče nasuvat popra!" Po uri in pol, toliko namreč traja Mozartova črna maša, je vstal in se pridružil zabavi.

Približno v istem času, to je bilo zanj izjemno plodno obdobje, je v Sarajevu postavil instalacijo Zeusova prerokba, znotraj televizijskega zaslona postavljen metropolis, ki ga na sredini krasi na piedestal posajeni kip partizana s pravkar aktivirano granato v roki. "Takrat sem zaštekal, kakšno vlogo so imeli v socializmu partizanski spomeniki: prevzeli so vlogo Zevsa, ki je branil očetnjavo pred vsem Zlom, pred stalno prisotno nevarnostjo." Z organi reda in miru v svoji umetniški karieri ni imel prehudih težav, samo takrat, ko so z delovnim kolektivom gledališča Ane Monro uprizarjali kratke ulične skeče - to so bili še časi, ko je bilo zbiranje množic brez razloga razmeroma strogo prepovedano -, so jih miličniki na veliko popisovali in nezaupljivo bevskali vanje.

Pop zvezda

Leta 1992 je prišlo za Marka težko obdobje, takrat je začel zaradi propada sistema in vrednot, zaradi začasnega družbenega kolapsa dvomiti o svojem celotnem dotedanjem artu. Vso frustracijo in bolečino, ki ju taka obdobja prinašajo, je močno odreagiral s performansom Heroes Are Falling, ki je bil v splošno ozadje mirovnih balkanskih konferenc, kamor so se hodili bleščeči državniki predvsem rokovat in šminkirat, postavljena šahovska partija, v kateri figure eksplodirajo in odmrejo, konča pa se v orgiji obojestranskega in nikoli zares končanega zabijanja noža drug drugemu v hrbet.

Na splošno bi lahko zanj rekli, da je bil dober in zaveden Jugoslovan, kar pomeni, da je čutil ogromno spoštovanje in ponos ob pestrem spektru razlik in nasprotij v tej čudni krvavo-romantični regiji. "V osemdesetih letih sem verjel v Žižka, v Krefta in v Močnika, Peterle in Bavčar mi takrat nista pomenila realne opcije političnih veljakov." Verjel je, da bo socializem preživel oziroma da se bo transformiral v nekaj delujočega, v nekaj sprejemljivega. Da bodo Srbi dovolj civilizirani, da bodo odplaknili Miloševića, da bo tudi množice znala potegniti razumska nota. Stara država je tako v njem, kot v mnogih izmed nas, še ne povsem zaceljena rana, do katere pa se zdi, da mu je uspelo razviti silno zdravilen odnos distancirane ljubečnosti. Ta odnos postane očiten že po prvem pogledu na njegovo delovno jazbino, z vsemi srpi in kladivi, bankovci, na katerih se drug Tito kiti z različnimi košatimi seventies frizurami, in v tulec zvito jugoslovansko zastavo nad oknom, ki jo v sončnih poletnih dneh uporablja namesto zavese.

Glede na fantazijo transformacije socializma je del ustvarjalne energije usmeril tudi v projekcijo, kakšna bi bila videti peterokraka zvezda, če bi se z enako simbolno potenco ohranila do današnjih dni - "Na kratko povedano, skušal sem ustvariti pop zvezdo!" - že lep čas pa večino časa in mane porabi za svoj masterpiece, globoko in izjemno domišljeno zgodbo o rasi, ki je nasledila Zemljo. Poleg dveh milijonov v podzemna zaklonišča zabubljenih Američanov človeško kataklizmo preživijo tudi nekateri drugi ljudje - resda samo v gručice razdrobljena peščica, vendar pa so to najbolj čvrsti, inteligentni in prilagodljivi posamezniki, kar si jih sploh lahko zamislite. Jasno jim je, da je radiacija manj smrtonosna v predelih večje vlažnosti - torej ob jezerih, rekah in morjih -, vendar jim postane zelo kmalu jasno tudi, da je glede na spreminjajočo se klimo ključ za trajnejše preživetje nenehno gibanje.

Tisti, ki so po množičnih migracijah dosegli izliv reke Ob v Barentsovo morje, so tam odkrili posebej ugodno mikroklimo, saj je večina toksičnih oblakov težila čim bolj proti ekvatorju. Prva je to lokacijo leta 2049 dosegla skandinavska veja preživelega človeštva, zadnja pa severnoevropska, ki je tja z zadnjim usposobljenim konkordom priletela leta 2111. Na prehodu tundre v sibirsko stepo so die-hard pionirji naleteli na odpadne dele ruske vesoljske tehnologije in jo uporabili kot odskočno desko za izgradnjo svoje civilizacije.

Dr. Langus

Edini način, da bi lahko karkoli preživelo v krutih novonastalih razmerah, je kombiniranje biologije in tehnologije - to preprosto povedano pomeni, da so Plastosi zaradi povečane radiacije po eni strani pospešeno adaptivno mutirali, po drugi pa skušali čim več svojih delov zamenjati s kovinskimi, za sevanje veliko manj občutljivimi komponentami. Ko jih najdejo preživele ekipe ameriških znanstvenikov, so že na stopnji, ko se razmnožujejo s čisto manufakturo. Spolnih organov nimajo (čeprav si užitka seveda niso pustili vzeti in erogene cone vsekakor imajo), in ko en organizem odmre, naslednjega preprosto izdelajo, s tem da so vseskozi na nekaki pozitivni ničli.

Vsi ti konkretni empirični podatki in tudi podatki, ki še sledijo, pa so izjemno problematični, in sicer zato, ker jih lahko potrdi en sam človek, dr. Langus. Dr. Langus je sicer po besedah svojega tesnega sodelavca Marka Kovačiča izjemno zanesljiv in znanosti brezrezervno vdan vedež, vendar je ta oseba trenutno deležna strupenih uničujočih kritik preživele znanstvene sfere - mnogi njeni najprominentnejši člani ga kanijo iz nje celo za vedno izobčiti. Težava je v tem, da je dr. Langus edina oseba, s katero se je Plastosom zdelo vredno stopiti v telepatski stik (če smo eksaktni, je v stik z njim stopil Jeremija Bosch, na elektrode priklopljena glava, ki ima sama v sebi tako bogato duševno življenje, da ne čuti potrebe po nobenih drugih udih). Ne samo, da niso Plastosi nikomur drugemu dovolili vstopa v svoje življenjske prostore, situacija je še veliko hujša: v trenutku, ko se Plastos zave prisotnosti človeškega opazovalca, otrpne in se ne premakne vse dotlej, dokler se neljubi špijon ne odstrani.

Po pričevanjih dr. Langusa Plastosi niso samo tako civilizirani kot preživeli ljudje, temveč na nekaterih področjih celo veliko bolj. Živijo v tako imenovanih komorah, v majhnih stolpnicah za približno sto posameznikov. Na površje hodijo zelo redko, prehranjujejo pa se z algami, ki jih na podvodnih poljih gojijo prav v te namene. Z energijo nimajo za zdaj še nobenih težav, odkrili so namreč posebno obliko napajanja neposredno iz medplanetarnih magnetnih polj. Sporazumevajo se s podobnimi zvočnimi signali, kot so se nekoč sporazumevali delfini, enkrat na teden pa se zberejo in namesto starih bogov častijo koncept brzine v tako imenovanem ritualu hitrosti - to ni seveda nič presenetljivega, če se spomnimo, kako pomembno vlogo je hitrost med migracijami igrala pri njihovem golem preživetju.

Plastosi so nad svojo formo nadvse navdušeni in so za zdaj povsem zadovoljni že s tem, da so. Na njihovo povsem biološko preteklost jih veže izključno še spomin na najbolj bolečo izmed katastrof in zato ni prav nič čudno, da ne kažejo nobene želje po množičnem bratenju s predstavniki nekih zanje bržkone že povsem izživetih oblik življenja. To in pa neprijetna navada, da pred opazovalcem preprosto otrpnejo, je pripeljalo do številnih scientoloških zablod. Tako imamo glede te fascinantne civilizacije zdaj dva osnovna pristopa, ki sta ju pred tedni v ljubljanski Kapelici prezentirala dva glavna zagovornika. Dr. Vrečar, predstavnik konvencionalne znanosti, je izrazil globoko prepričanje, da gre pač predvsem za preživele izrodke neznosno močnih sevanj in da mora biti temu primerno izrojen tudi sam um (čeprav je dodal, da bi znali biti z zoološkega stališča za preučevanje zelo zanimivi), dr. Langus pa je zaskrbljenim prisotnim izrekel srčno prošnjo, naj prispevajo k temu, da človeštvo ne bi še enkrat zapadlo v že tolikokrat zakrivljene in konec koncev praviloma tudi avtodestruktivne antropošovinistične zablode.

Ko tole berete, se je muzej zadnjih tovrstnih odkritij - s svojo vitrino organov, ki jih ni mogoče več popraviti, z ekskluzivnim srh zbujajočim footageom, ki ga je dr. Langusu uspelo posneti med enim izmed tedenskih ritualov hitrosti, s serijo portretov in računalniških animacij - od javnosti začasno poslovil, vendar je plastologija mlada in dinamična znanost. Da je bila zadeva na nivoju, se je bilo tokrat mimo razstavljenih eksponatov moč sprehoditi po dolgi rdeči preprogi, ki jo v protokolarne namene praviloma uporablja sam predsednik Kučan (ni šala), in to ob spremljavi razgibane kozmične serenade, ob kateri človeka po hrbtenici avtomatično požgečka hladna opereta evolucije. Kdo ve, v kakšni obliki se nam bodo nova odkritja razodela prihodnjič.

Marko Kovačič - mož, ki ni niti v življenju niti v umetnosti nikoli preveč zaupal politikom - pravi, da iz njegove plastologije veje predvsem optimizem, da se je tista prava katastrofa že zgodila in da smo zdaj navzoči pri rojstvu nečesa novega. Ob tem v srcu ne najde dovolj motiva za ugovarjanje, ko mu oporekam, da veje prav iz teh njegovih besed nepopisen pesimizem, saj pomenijo, da je nad človeštvom že dokončno obupal.