Podvodne fotke pod vodo

Milan Glavina, Tyson za prijatelje, je na dnu tivolskega bazena razstavil tri ducate fotografij. Če si je kdo hotel ogledati fotke, posnete globo pod vodno gladino, si je moral nadeti kopalke in natakniti podvodne naočnike ali potapljaške maske. Potem pa čof, in na razstavo. Fotografije so plapolale na dnu bazena, dobra dva metra globoko. "Ni mi šlo za to, da bi nekaj naredil kot prvi. Ko sem pripravljal razstavo, sicer nisem vedel, ali je že kdo pripravil razstavo fotografij v bazenu. Potem so mi povedali, da so takšne razstave že bile. V resnici mi je šlo za to, da ljudi zvlečem v vodo. Okrog potapljanja obstaja nekaj tabujev. Lani se je zgodilo nekaj nesreč, ljudi je včasih potapljanja strah. Hotel sem pokazati, da potapljanje ni nič strašnega," pravi Milan Glavina. No, tistim, ki so na prireditev prišli brez kopalk, je vendarle omogočil, da so si podvodne fotografije ogledali na posebnem televizijskem platnu. Je pa res, da je bilo v bazenu bolj zabavno. In bolje se je videlo.

S podvodno fotografijo se je začel ukvarjati leta 1995, s potapljanjem pa leta 1987. Pred tem je končal tacensko srednjo policijsko šolo. Ko je v službi, je pripadnik specialne policijske enote. Ko ni v službi, je potapljaški inštruktor in fotograf. Ko se je začel potapljati, je bil nekoliko nesrečen, ker ni mogel dovolj natančno popisati čudežev, ki jih je srečal pod vodo. "Vedno, ko sem prišel iz vode, sem bil navdušen nad tem, kar sem videl. Včasih niti nisem vedel, katere vrste je bila kakšna žival. In sem opisoval: žival ima rožičke, vse skupaj je vijoličasto... Zdaj pa naredim fotko. In pokažem, kaj sem videl." Tyson se letno potopi dvestokrat, tristokrat. Ko ni v službi, gre največkrat v Dalmacijo, potaplja se okoli Hvara, Visa. Za potapljaški vodič po hrvaškem morju, ki opisuje 84 najlepših potapljaških lokacij, je prispeval okrog 120 podvodnih fotografij. Sicer pa ga je pot vodila pod gladino Rdečega morja, pa tudi v zamrznjena jezera in v severna morja. Ter v globine skrivnostnega Divjega jezera.

Na dnu tivolskega bazena je med drugim razstavil fotografijo bombnika, ki leži nedaleč od Visa dobrih 70 metrov globoko. 70 metrov? Gre za globino, v kateri potapljača že omami globinska pijanost. "Ne, nič posebnega ni bilo. Pod vodo se precej igram s časom. Ekspozicija je trajala dve sekundi. Če bi bil omamljen od globinske pijanosti, bi bile fotografije razmazane. Vendar so ostre." Obisk bombnika, ki je med drugo svetovno vojno zgrešil letališče na Visu in pristal globoko pod morjem, ni bil navaden potop. "To je bil t.i. tehnični potop. Med tehničnim potopom v jeklenki nimamo navadnega stisnjenega zraka, pač pa plinsko mešanico; zraku dodamo tudi helij." Uporaba plinskih mešanic pa omogoča daljše in globlje potope. Pravila namreč govorijo, da se varni potopi končajo pri globini 40 metrov. "Tehnični potopi zahtevajo več priprav. Pred potopom naredim natančen načrt. Vedeti moram, koliko časa bom pod vodo, kako globoko bom, tako da se med samim potopom ukvarjam samo s fotografijo. Ko smo šli slikat bombnik, potopljen pred Visom, sem pred potopom vedel, da moram na dnu ostati okrog 20 minut. Zato smo pred potopom pripravili vse potrebno za tako dolg potop. Jeklenka, ki sem jo uporabljal, je bila narejena iz karbona. Takšna jeklenka je nekoliko lažje, predvsem pa omogoča, da je v njej plin stisnjen na 300 barov." V navadnih potapljaških jeklenkah je zrak stisnjen na 200 barov. Ekspedicija na potopljeni bombnik pa ni zahtevala zgolj posebne opreme in posebne plinske mešanice, pač pa so člani odprave za varno vrnitev potrebovali tudi rezervne jeklenke, ki so jih čakale 25 metrov globoko. "Pri takih potopih je pomembno, da zaupaš tudi ekipi, ki te spremlja. Gre za nekaj, čemur bi rekel varen rizik."

Standardno vprašanje: je potapljanje varno? "Nesreče se dogajajo. Tako kot se dogajajo tudi na cestah, vsepovsod." S tezo, da so ceste vendarle bolj varne od vodnih globin, se Tyson ne strinja. "Če se med potapljanjem držimo pravil, če je oprema okej, ni težav. Kot na cesti. Če se držimo omejitev hitrosti, če so avtomobili tehnično brezhibni, je tudi vožnja bolj varna."

Seveda pa podvodni fotograf potrebuje tudi izkušnje. Potapljač mora ostati zbran, nadzorovati mora hitrost dvigovanja in spuščanja proti dnu, med plavanjem ne sme postati zadihan, sicer prehitro pokuri zrak ... "Če seboj nosiš fotoaparat, si gotovo bolj okoren. Si počasnejši, porabiš več zraka. Nisi tako hidrodinamičen. Zato nosim krajše plavuti, ki mi omogočajo večjo gibljivost. Hkrati imam za seboj toliko potopov, da s samim plavanjem in potapljanjem nimam problemov. Lahko se osredotočim samo na fotografiranje. In osredotočen moram biti na človeka, ki je z menoj. Včasih namreč seboj peljem koga, ki je potem nekakšen model. Pod vodo se morava zmeniti, kam se bo postavil. Včasih se pod vodo tudi skregamo, ker se ne moremo dovolj dobro sporazumeti." In potem fotka uide. Že na kopnem se zgodi, da fotograf kakšne slike ne ujame. "Če vidiš kakšno lepo spužvo, pa je nisi poslikal, greš lahko nazaj. Tistemu, ki gre s teboj, lahko na obali pojasniš, kam naj se postavi, da bo kompozicija lepa. Če si pa zamudil ribo, je ne moreš pripeljati še enkrat."