Naturščik

Primož Petkovšek - Petko, šef manjšega podjetja, ki zagotavlja varnost, je eden najopaženejših slovenskih filmskih likov. Korpulenten, redkobeseden in rahlo nevaren je Petko v svojih vlogah, ki jih niza v zadnjem desetletju.

Z zadnjim filmom Ničija zemlja ali No Man's Land ali Nikogaršnje ozemlje se je povsem naključno dotaknil celo canske nagrade. Danis Tanovič je na Azurni obali dobil nagrado za scenarij filma, v katerem Petko nastopa v vlogi četniškega oficirja. S svojimi četniki se postavi po robu Unproforju. "Precej posrečena vloga. Ne jebem ne svojih ne drugih. Klofutam svoje vojake, unproforjevce pa pošljem v pizdo materno."

Veliko bolj krvav je Poker. Petko je v vseh svojih kadrih tako krvav po glavi, da se mora ves čas brisati z robcem. Na koncu pa ga (podobno kot vse sodelujoče) tako ali tako preluknjajo. "To je bila moja prva tovrstna izkušnja, kar se tiče filma. Zanimiv občutek, zelo dobra maska," je zadovoljen, in kot da bi hotel reči, da se je Vinci res približal resničnim obračunom. "Marsikaj sem že videl v življenju. Mislim, da Poker ne pretirava, le nekateri osebki so bili malo predolgo živi. Sploh tisti, ki so bili najbolj ranjeni."

Prvi Petkov film je bil Karavla režiserja Metoda Pevca. Igral je slovenskega teritorialca v majici Iron Maiden. "Snemali smo ga prve dni po osamosvojitvi nekje na morju. Takrat so bili zlati časi za snemanje filma. Dalo se je za dalj časa dobiti hotele, nismo se toliko vozili. Občutek sem imel, da je bilo tedaj precej več denarja. Snemali smo ponoči, čez dan smo se sprehajali." Od takrat je vsako leto igral v dveh, včasih tudi v treh filmih. Zadnjič jih je štel, ko se je vpisal v klub filmskih ustvarjalcev. Po Karavli se je snemal Predsednik. Potem nekaj kratkih filmov, s poudarkom na filmu Lojze se zbudil kot ponavadi, ki ga je posnel Brane Bitenc, mladostni prijatelj, ki je v mladosti podobno kot Petko nastopal z ljubljanskimi pank bendi. Pank. Ne bi bilo prav, če bi pozabili na najbolj pankovski film naših proizvajalcev, Košakovega Outsiderja. Največja Petkova vloga pa je vseeno v Kozoletovem Porno filmu. A še večja prihaja. V zadnji fazi je nov Košakov celovečernik Zvonjenje v glavi. "Imam recimo nekje četrto vlogo - glavno ima Jernej Šugman, mi pa smo neki njegov gang, šest modelov, ki se stalno pojavljamo v filmu. Zaporniki, vsak ima svojo vlogo ..." Gre za ekranizacijo romana Draga Jančarja, v katerem zaporniki hočejo gledati košarkarsko tekmo med Jugoslavijo in ZDA. "Pazniki tri štiri minute pred koncem tekme Jugoslavija - ZDA ugasnejo televizor in rečejo, da moramo spat. Dvigne se frka, precej krvav film. Ne dovolijo in potem naredimo totalno frko, zavzamemo ječo, pretepemo vse paznike. V zgodbi imamo precej problemov med nami samimi, med zaporniki, ki hočejo narediti pravi upor, in oportunisti, ki delajo za svoj interes."

Kljub temu mu je najbolj všeč Porno film. Z njim je tako rekoč zaslovel. Čeprav mu nobene vloge ni bilo prav lahko igrati. Dolgo je hodil na vaje, imel je precej besedila in se je dolgo pripravljal na film. In na koncu zmaga: "Film je prišel dobro skozi. Pa še nagrado v Portorožu za najbolj obetavnega igralca leta sem dobil. Res, da nisem imel kdovekakšne konkurence. Vendar so moji prijatelji, ki se ukvarjajo s filmom, rekli, da je soliden." Očitno je Petko pisan Kozoletu na kožo, saj ga je tudi nikoli zadovoljni podpisani opazil skupaj z Magnificom in s Fernandlom v Stereotipu. "Kritiki so takrat ugotovili, da sem še kar simpatičen. Igral sem župnika na pogrebu, pravzaprav sem brez teksta, naredim nekaj grimas. Fernandel je imel precej večjo vlogo. Mene je bilo sicer nesmiselno ocenjevati." Od osamosvojitve do Cannesa. Petko je začel kot vojak in zdaj nadaljuje kot vojak od Karavle do Nikogaršnjega ozemlja, od teritorialca do četnika. Skrajni čas, da postane švercar ilegalcev. "Pripravljam se na snemanje filma Rezervni deli o ilegalcih, scenarist in režiser je Damjan Kozole."

Avanturist in človek

Sicer pa je Petko že od nekdaj želel biti na odru. Vam ime D.O.Z.A kaj pove? Ne? Družbena organizacija za anarhijo. S Petkom so igrali še Andrej Košak, zdaj režiser, pa Frič, bobnar Don Mentony benda. Košak je pel, Petko je basiral, Pipi je igral kitaro. Vendar velikih prodorov na sceno ni bilo. "Bili smo klasičen garažni bend, kakršnih je bilo v Savskem naselju kar nekaj. Na Vodmatu jih je bilo tudi nekaj, vendar so bili bolj prodorni. Imeli smo le nekaj špilov. Potem smo se hoteli ukvarjati z novim primitivizmom. Nato je prišla vojska. Začetek osemdesetih." JLA je uničila več pank bendov kot vsi menedžerji, alkohol in mamila skupaj. Ni čudno, da so bili v Ljubljani najmnožičnejši grafiti v stilu: "Nočem v vojsko." Ampak, što se mora, nije teško.

Obdobje po vojski je Petko začel z dobrimi posli. Nekaj malega je švercal, to je bil takrat bolj ali manj nacionalni šport, zraven pa je naredil komercialen bend, ki je igral po severnojadranskih terasah. "Igral sem kitaro in komade skupin Eagles, Blondie, Uriah Heep ... Le kakšnega pol leta, morda leto. Potem mi je počil film, poleg tega je bilo težko nabrati ekipo, nekaj je bilo mlajših, nekaj starejših ..."

Veliko laže je šlo s švercanjem. Petko je bil, kar se tega tiče, v osemdesetih letih pravi profesionalec. "Švercal sem vse, kar se je dalo. Kavo, hifije. Vse, kar sem lahko takoj prodal." Zaposlil se je kot sprevodnik na avtobusu Ljubljana-Beljak, v času, ko je Milka Planinc uvedla zloglasni depozit. Vsak torej ni mogel čez mejo in avtobus je bil idealna krinka. Vsak dan se je ob pol šestih zjutraj odpeljal v Beljak in se vračal ob šestih zvečer. V Ljubljani so že čakali ljudje iz Laste Beograd in vse zmetali tja. "Vsak dan sem zaslužil kot povprečen jugoslovanski inženir ves mesec. Prodal sem 200 kil kave, dva hifija. Sploh niso vedeli, da švercam. Šoferja sem prepričal in upam, da mi je še danes hvaležen za to, saj si je potem kupil stanovanje. Bil sem zelo fer in sva delila pol na pol. Kava in hifiji so bili najboljši posel. Tedaj so se začele pojavljati neke čudne firme Kamacrown in podobne, na katerih je pisalo 300 vatov, bilo pa je realnih deset. Vendar so ljudje padali na to in aparat, za katerega sem dal 200 do 300 DEM, sem prodal za 800 DEM. To so kupovali vsi, od frizerskih salonov do majhnih kafičev." V tistih časih je imel Petko devetnajst let in je bil pravi ekspert za zapravljanje denarja. "Denar sem potrošil za avtomobile in dobro življenje. Takrat veliko prijateljev ni imelo denarja, in če sem si jaz lahko privoščil, zakaj si tega ne bi oni. Prijateljsko smo si delili ženske, dobro hrano in morje." Potem je bilo vsega lepega konec. Kupil si je motor, se zaletel in bil tri mesece v bolnišnici. "V bolnišnici sem premišljeval, kaj bi sploh delal. Sprevodnik nisem hotel več biti, poleg tega pa bi me najbrž prej ali slej dobili. Ne moreš priti v službo kot sprevodnik z boljšim avtomobilom kot direktor. Odločil sem se, da grem. Slišal sem veliko zgodb o Kreti in tam preživel skoraj pet let."

V Grčiji je živel po svojih načelih: malo taborništva, malo potapljanja, malo gostinstva. Mešanica, ki prinaša uspeh. Pomemben poudarek - nikoli mu ni smelo biti dolgčas. Bil je ilegalni nabiralec soli, pobiralec jajc morskih ježkov, hotelir in vunbacitelj. Mimogrede, kaj pa je ilegalni nabiralec soli? "Grška vlada ima monopol, vsaj tedaj ga je imela, nad pobiranjem soli. Grki pa so veliki porabniki soli, pridelajo veliko oliv, veliko soli potrebujejo za slanice. Imajo več vrst soli od kristalne do manj vredne. Živel sem blizu nekega otočja. Na vetrovni strani je veter v štirinajstih dneh nabutal veliko vode v razpoke na otoku. Štirinajst dni je bilo potem suho in je ostala sol. Ta je bila tam tedaj zelo draga, kila je stala toliko kot pivo. Ponoči sem jo nabiral, bilo je je ogromno, nekaj ton. Potem sem jo z najeto barko pripeljal do kupcev. Zdelo se mi je fino, da kot Martin Krpan nabiram sol, nekateri starejši so me opozarjali, da to ni v redu, ampak mene niso dobili." Grčija res ponuja lepo, malce pustolovsko zgodbo. "Otoki so bili polni divjih oslov, bilo je ogromno rib, živel sem pri neki 500 let stari zapuščeni cerkvi in pekel ribe. Ko sem kaj zaslužil, sem šel v mesto," se spominja Petko, ki mu je življenje spremenila restavracija. Pol leta je vodil restavracijo, potem mu je lastnik ponudil vodenje hotela. "Začel sem kuhati kosila, odprto sem imel od desetih do štirih popoldan. Jedi so bile narejene, nič ni bilo a la carte. Naprej pa je bil pub, odprt do jutra. To sem imel tri leta." Petko je delal tudi na tunolovcih, ampak veliko bolj impresionira njegov biznis z morskimi ježi. "To je bil čisti začetek. Bil sem brez denarja in videl, da se jajčeca morskih ježkov dobro prodajajo. V ribarnicah imajo posebne kozarčke, ki so nekakšna merica, in za to sem dobil nekje okoli 150 DEM. Če si priden, se da v dnevu nabrati tudi dva kozarčka. Vzel sem neko gajbo, jo podložil s stiroporom, da je plavala na vodi, in notri metal ježke. Na obali sem potem spucal ježke, eni so polni, eni prazni. V Grčiji je to specialiteta. V Sloveniji sem že videl Italijane, ki so to počeli, Slovenci pa tega ne jejo."

Kreta je zelo bogata, toda ljudje so precej leni. Petko misli, da tam obstajajo za preživetje dokaj enostavne formule. "Šel bi v šolo za vodoinštalaterja in z dvema delavcema bi bil na Kreti v dveh letih bogat, da bi bilo že skoraj kičasto. Tako so šlampasti in leni. Vodovodni inštalaterji, električarji, na to se nič ne spoznam, vendar če bi se, bi bil najbrž zelo dobro zaslužil. Postavljene so hiše za pol milijona DEM, imajo pa samo dve varovalki. To potem vseskozi meče ven.

Pet let Krete, no ja. Tam je živel približno štiri leta. V Slovenijo je prihajal na smučanje, malo pogledat mamo in prijatelje. Pri 25 letih se je vrnil. "Poln kufer sem imel vsega. Ukvarjal sem se z vsem živim, tudi s preprodajo. Nekaterim sem šel na živce, oni pa meni. Moj bar se je širil in začele so se zamere Grkov. Sam pa nisem bil tiho. Pet let hoditi ob petih zjutraj spat je bilo dovolj. Ne vem, ali je to že starost, bila pa je tudi nostalgija po domu."

Po izletu v Grčijo se je ustalil v Ljubljani, zaposlil se je v Kolinski in začel skrbeti za družino, ki se mu je zgodila med enim izmed dopustov v domovini. In poslal domov vso tovarno, celotno nočno izmeno? "To je bilo še v pankovskih časih. Rekli smo, da morajo delavci spat. Ko sem videl tiste ksihte ponoči, sem premišljeval, kako bi jih poslal domov. Izmislil sem si redukcijo, ker je bil tedaj ravno potres v Črni gori. Poklical sem jih, da morajo takoj prekiniti delo in vse ugasniti, ker v Črni gori potrebujejo elektriko. Luč je bila samo še v vratarnici in rekel sem vratarju, da se meni še vedno obrača števec in kaj mi laže. Videl sem iz bloka v vratarnico, in ko je ugasnil še tisto luč, je bilo v redu. Potem sem ugotovil, da sem ga polomil, ker delavci niso imeli nobenega prevoza domov in so vsi zbegani tavali okoli tovarne." Ampak v Kolinski kljub atraktivnemu pripravljanju receptov za Pezove bonbone ni zdržal več kot leto.

"Ponudila se mi je možnost, da bi skupaj z Intersparom naredil ribarnico in prodajal ribe. Imel sem izkušnje z ribami. Uspešno sem vodil firmo, dokler nisem ugotovil, da za svoje življenje potrebujem več denarja. Ribarnico sem vodil do leta 1995, vendar sem že pred tem ustanovil varnostno podjetje in z varnostjo se še zdaj ukvarjam." Ali varnost pomeni tudi izterjavo dolgov? "Ne, samo varovanje oseb, lokalov. Mogoče malo bolj nevaren posel, vendar tudi bolj donosen. Pomembno je, da imam veliko več časa. Sam sem prestar, da bi šel stat pred vrata, toda imam dovolj ljudi, ki to počnejo. Dobro plačam, mi pa ostane toliko, da vseeno dobro živim in da imam za enega piščanca na dan."

povezava