Čupa, čoln iz enega samega hloda

Tako kot njegov oče in ded se je rodil na robu Krasa, na skalovju ob Tržaškem zalivu. "Po vojni, če si hotel iti po svetu, si to lahko počel po morju in bil za to še plačan," se je zvito nasmehnil Bruno Volpi Lisjak, sedeč pod košato brezo samo nekaj metrov od dedove rojstne hiše. "Bil sem med prvimi Slovenci, ki so končali pomorsko trgovsko akademijo v Piranu," je pripomnil, medtem ko je na mizo zlagal knjige in brošure, katerih pisec je.

Po šolanju v Piranu in po tem, ko je preplul ves svet, se je za enaintrideset let kot menedžer zasidral v tržaški ladjedelnici, kamor je pritegnil rusko oziroma takrat še sovjetsko floto. "Včasih je bilo več kot devetdeset odstotkov obrata povezanega z Rusijo, samo tega nisem mogel povedati, ker bi bil to škandal."

Danes, ko ga povprašate, zakaj ga je po upokojitvi v vrtinec raziskovalnega dela potegnilo prav ribištvo, saj sam ni bil poklicni ribič, pa tudi v družini nima ribičev, odgovori: "Tudi zaradi Rusov." Ko je namreč med delom v ladjedelnici ugotovil, da mu sovjetska vojaška flota ne more priskrbeti dovolj ladij, je v tržaške vode privabil še sovjetsko ribiško ladjevje. "To so bile veličastne ladje, recimo hladilnice ali potujoče ribje tovarne s tristo delavkami na krovu."

Hočeš nočeš se je moral ukvarjati z organizacijo in s tehnologijo ribolova in obe sta ga navdušili. "Ruse sem celo naučil jesti kalamare. Kapitani so ujeli na tone lignjev, rekli so: 'To niso ribe!' in jih vrgli nazaj v morje. Potem sem jim dopovedal, da to ni pametno," je pripovedoval, tokrat v brezhibni ruščini. "Oblekli so me v kuharja in sem jim pokazal, kako se pripravijo kalamari." In glej, približno takrat so po vsej Sovjetski zvezi v trgovinah začeli prodajati kalamare.

"Ko sem videl, da je slovensko ribištvo v Tržaškem zalivu obsojeno na propad, sem pomislil, da se morajo mladi Slovenci udejanjati v športu. Zato sem bil eden od ustanoviteljev danes zelo uspešnega jadralnega kluba Čupa." Prepričan je bil, da Slovenci morajo ostati uporabniki morja. "V našem klubu vzgajamo odlične jadralce. Slovenski fantje na mednarodnih regatah in celo na olimpijadi predstavljajo Italijo." Bil je dolgoletni podpredsednik jadralnega kluba in vedno znova je ugotavljal, da nihče ne ve, kaj pomeni ime kluba - čupa. "Zato sem se odločil napisati majhno brošuro o čupi." Med iskanjem dokumentacije pa je naletel na pravi arhivski zaklad še iz časov Avstro-Ogrske. "Šel sem iskat čupo, našel pa sem najmanj za dva tovornjaka dokumentov o slovenskem ribištvu. Avstrijci so neverjetno natančno vodili arhive ... Tako je nastala moja prva knjiga, ker sem se čutil dolžnega, da arhivski dokumenti pridejo v javnost."

Čupa je čoln, iztesan iz enega samega hloda. "Ko so Slovenci v 7., 8. stoletju prišli v Tržaški zaliv, so imeli navade iz sladkih vod. Zato so na morju iztesali plovilo, kot so ga poznali, kasneje pa so ga prilagodili pomorskim vremenskim razmeram." V fevdalizmu je bilo morje dostopno le plemičem in vrhovni oblasti, zato so bili slovenski ribiči tlačani, ki so dajatve plačevali v ribah. "Zaradi vpliva francoske revolucije je bila Avstro-Ogrska prisiljena izdati odlok, po katerem je bilo morje svobodno."

V tem zakonu je bila kratka, a zelo vplivna klavzula - 1852 metrov priobalnega morja, to je ena navtična milja, je pripadalo samo prebivalcem obmorskih vasi. "Ta zakon je veljal v Italiji in pozneje tudi pod anglo-ameriško upravo vse do leta 1954. Zato je moja trditev, da je bila tržaška obala slovenska obala, tudi pravno utemeljena." Zakon in načrtno spodbujanje ribištva, ki ga je začela že Marija Terezija, sta povzročila zelo hiter razvoj slovenskega ribištva. "Med letoma 1880 in 1920 se je slovensko ladjevje povečalo za štirinajstkrat." Kaj se je zgodilo? "Avstro-Ogrska je razumela, da je neumno prehranjevati se samo z mesom. Če ne drugega, so ribe cenejše, kar se tiče gojenja." Zato so bili zgrajeni pristani in prve tovarne konzerv. Ribiči iz zadruge so dobivali brezobrestna posojila, zato so počasi opuščali uporabo čup in začeli loviti na veliko, v velikih ladjah.

Tunolov

"Nihče mi ni verjel, da smo Slovenci na prelomu 19. stoletja imeli v Tržaškem zalivu štiristo petdeset registriranih ladij, in to poleg okoli devetdesetih ladij, ki niso bile uradno registrirane," je povedal Bruno med odpiranjem knjige na strani z razpredelnico, kjer so ob imenih petih slovenskih vasi zapisane številke registriranih plovil; v Križu največ - sto šestintrideset. "Da sem iz arhivov izluščil vsa imena lastnikov ladij, sem porabil še dodatnih šest mesecev."

In ker so bili lastniki Slovenci, so bila tudi imena ladij slovenska: Triglav, Slovenija, še največ pa je bilo ladjevja, poimenovanega po svetnikih in materah. "Življenje žensk je bilo posebej težavno," je dejal Bruno, ki mu je uspelo podatke pridobiti iz prve roke, od žensk, ki so danes že vse pokojne. "Večina jih je pomagala pri ribolovu in pletenju mrež. Še največ pa jih je zgodaj zjutraj s košaro, polno rib, na glavi krenilo po strmih sedemstotih stopnicah Kraškega roba gor." Vsak dan so s košaro, ki je tehtala vse do petindvajset kilogramov, prepešačile od hiše do hiše do trideset kilometrov. "Kričale so: 'Ribe, frišne ribe!' In ker je bilo denarja po vaseh bolj malo, so ribe pogosto zamenjale za krompir ali kaj podobnega. Zato je bila košara tudi nazaj grede težka. Danes se po teh strmih stopnicah nihče niti praznih rok ne more povzpeti brez težav."

Vse slovenske vasi so stale na Kraškem robu. Tako je Lisjak na zemljevid zarisal lovišča tuna na slovenski etnični obali: Draga, Vir, Brojnica, Ravne, Čavse, Šovnik, Faren, Mul, Rendela, Draga, Lahovec, Pri učikarji, Na ščuku, Vejal. "Tunolov je bil praznik za vso vas. Še poroke so bile vezane na jesenski čas, po lovu tunov, ki je bil donosen in po katerem je lahko družina hčerki priskrbela doto, moški pa so lahko postavili hišo."

Posebnost slovenskega tunolova je, da so bile na kraškem skalovju postavljene izvidnice, ki so nadzorovale migracije tunov. Tako se je ohranila zgodba, kako je ob dnevu svetega Roka, ko so v vasi pripravljali cerkveno slavje, ena od izvidnic pritekla do zadnjega v procesiji in zelo po tihem povedala, da so "toni prišli". Seveda je v procesiji čez uro ostal le še duhovnik s Kristusom na križu.

"Zgodba potrjuje, kako pomemben je bil tunolov. Z mrežo, dolgo petsto metrov, so obkrožili jato. Vsak, ki je pomagal vleči in čistiti tune, je dobil svoj kos." Vlekla in čistila pa je vsa vas, zato je ves september in oktober v vasi dišalo po pečenih jetrih. "Želodci so ostali v lasti posadke, ker so jih sušili na soncu in v zimskih dneh uporabljali za čorbo." Še ena kulinarična posebnost teh krajev so "flanclji z dušo". "Drugod so flancati sladki, pri nas pa so slani in imajo notri zapečene slane sardone - ančouse."

Izbris

Drug pomemben dogodek za slovenske ribiče je bilo romanje na Barbano, na otok sredi Beneške lagune pri Gradežu. "Avgusta so vsi slovenski ribiči romali z ladjami k sveti Mariji Barbanski. Na določeni točki so se združili v veličastno kolono." Zadnjo čupo Marijo - sedemmetrski drevak - so ob obali Tržaškega zaliva uporabljali vse do leta 1947. "Velika večina Slovencev ne ve, kje sta slovenska obala in morje, kjer so slovenski ribiči lovili tune na slovenski način," je ogorčeno pripomnil Bruno Lisjak, ki samega sebe brez patetičnega poveličevanja šteje za patriota, za zavednega Slovenca. "Ne ve se, da živijo na tem ozemlju že 1300 let, torej da je to ozemlje etnično slovensko. Ne ve se, da so bila ta dragocena slovenska vrata na Jadransko morje med Trstom in Timavo leta 1947 zapravljena tako, da je nekdanja Jugoslavija dobila celo istrsko obalo od Pulja in Reke na račun Slovencev."

Slovenski ribiči so prvič v dokumentih poimensko omenjeni leta 1584, zadnji morski drevak čupa iz leta 1947 pa je pristal v depoju Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je bil pozabljen vse do pred kratkim, zdaj pa je postavljen na dostojnem mestu v novi stavbi Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi. "Ribištvo je začelo propadati s prihodom istrskih ribičev italijanske narodnosti. Obalni pas je bilo treba poitalijančiti in so se s to nalogo začeli ukvarjati še pred začetkom prve svetovne vojne. Med obema vojnama smo Lisjaki čez noč postali Volpi. Da zaprtja šol niti ne omenjamo. Celo na pokopališčih so zahtevali, da piše po italijansko, da ne bi ostali dokazi, da smo nekoč tu živeli Slovenci."

Čutiti je, da je Lisjaka, verjetno tako kot mnoge druge tržaške Slovence, prizadel izbris tega dela zgodovine, in to ne samo na italijanskih tleh, ampak tudi v slovenskih učbenikih. "Borim se za to, da bi bila pomorska zgodovina Slovencev vsaj z nekaj stavki umeščena v slovenske učbenike. Da se ve, da Slovenci nismo bili samo kmetje, obrtniki in trgovci, temveč smo živeli tudi v sožitju z morjem. Treba je povrniti, kar je bilo ukradeno - zgodovinski spomin."

Človek ne more imeti odnosa do nečesa, kar zanj ne obstaja, za neobstoj obmorske zgodovine Slovencev pa ne vidi več opravičila. "Vedno se govorjenju o tem izogibajo pod isto pretvezo - da se ne smejo kvariti dobri sosedski odnosi z Italijo. Če je to bilo še nekako razumljivo pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, je danes tako stanje zelo ponižujoče in nedopustno."

Kot raziskovalec je posebej previden, saj ni poklicni zgodovinar ali etnograf. Zato skrbno navaja vire in objavlja dokumente, da jih lahko strokovnjaki po potrebi preverijo. Celotno raziskovalno delo plačuje iz svojega žepa, tudi honorarju za knjige se je odpovedal, da bi bile te cenovno čim bolj dostopne bralcem, ki jih takšne teme zanimajo.

Povečati želi ozaveščenost o slovenski pomorski zgodovini, zato se je obrnil na številne slovenske ustanove in ministrstva, vendar mu niso niti odpisali. Kljub temu je bilo njegovo predavanje v Slovenskem etnografskem muzeju deležno velikega zanimanja. Pogosto "kontinentalni" Slovenci pridejo k Lisjaku na celodnevni ogled etnično slovenske obale. Čupa s tem presega okvir tržaške obmorske zgodovine in počasi postaja prepoznavni sestavni del slovenske kulturne istovetnosti.

Še najbolj pa si Lisjak prizadeva za postavitev muzeja ribištva in pomorskih dejavnosti Slovencev. Zamisli za muzej je nabiral po manjših muzejih po vsem svetu. Po treh letih čakanja na gradbeno dovoljenje ga je Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega primorja končno dobilo. Pred kratkim je bil postavljen temeljni kamen muzeja v Križu pri Trstu. Razstavni prostori muzeja bodo pred domačo teraso slikarja Alberta Sirka. Če bo vse po sreči oziroma če bo dovolj sponzorskih sredstev, pričakujejo, da bo muzej postavljen v dveh ali treh letih.