Akrobat na snegu

"Snowboardanje nikoli ni bilo šport v pravem pomenu besede. V bistvu je bolj neka subkultura. Boardanje nikoli ni pomenilo treninga ali celo kakšne posebne prehrane, temveč imaš pri njem popolno svobodo, čeprav si najboljši. Snowboardanje je ravno zaradi tega drugačnega življenjskega in športnega sloga tako priljubljeno med mladimi. Lahko počneš, karkoli hočeš. Toda če hočeš biti v svetovnem vrhu, moraš to početi vsak dan," je Marko Grilc razložil filozofijo deskanja na snegu, kakor so precej štorasto poslovenili šport, angleško imenovan snowboarding. Suhljat 22-letni Ljubljančan je najbolj čaščen slovenski boardar na globalni snowboardarski sceni. Čeprav, kot sam pravi, ga najbrž v sosednji Avstriji poznajo trikrat bolje kot pri nas. Marko je član evropskega tima največjega proizvajalca snowboardov na svetu, ameriškega Burtona, ki ima na tej sceni zavidanja vreden več kot 50-odstotni tržni delež. Zato mu ni težko pod svoje pokroviteljstvo spraviti največje mojstre snowboarda na svetu. "Burton ima velik tim in tam se prebijaš skozi različne skupine. Zdaj je nad mano le še Global team, kjer so zbrane največje svetovne ikone snowboarda, ki imajo tako rekoč status superzvezd. Pod globalnim timom smo evropski, severnoameriški in japonski tim. Moje obveznosti do sponzorja pa so, da se čim več pojavljam v medijih in na filmih," pravi Marko, čigar najrazličnejši triki, skoki ali pa drsenje po ograjah so bili že ovekovečeni v kar nekaj filmih. Premiera njegovega najaktualnejšega filma 91 Words for Snow je bila konec decembra v ljubljanskem Media parku, kjer se je zbrala kakšna stotnija slovenskih snowboardarskih fenov, vse skupaj pa so z glasbenimi vložki popestrili trenutno najbolj aktualni slovenski hiphoperji. Film, v katerem se gručica mladcev z motornimi sankami poda v aljaške hribe in se nato precej drzno spušča po skoraj navpičnih pobočjih, je na snowboardarski sceni kar uspešnica, saj je izšel v 400.000 izvodih, nedavno pa je bil priložen vsem največjim svetovnim snowboardarskim revijam. Čeprav smo Slovenci v preteklosti radi ponavljali floskule, da smo smučarski narod, da nam je sneg v krvi in podobno, pa je, kar zadeva deskanje na snegu, slovenska scena precej marginalna. "V vzhodnoevropskih državah ta subkultura ni razvita, ni medijev in nihče nas ne ceni tako kot drugod. V Sloveniji se ni dogajalo tako rekoč nič in v snowboard parke sem moral hoditi v Avstrijo." Zdaj so snowboardarji končno dobili park na Voglu in vsaj tistim mlajšim bodo prihranjene razdalje, ki jih je Marko moral prepotovati zaradi treningov.

Od olimpijade do filma

Marko Grilc je na snowboard stopil že pri osmih letih, v času, ko je na prvih tekmovanjih začel nastopati njegov starejši brat Luka. Toda mlajši Marko se je izkazal za bolj nadarjenega in v mladinskih kategorijah je osvojil kar štiri naslove svetovnega prvaka in druge manj žlahtne kolajne v različnih disciplinah. Nastop na največjem zimskem športnem tekmovanju, na zimskih olimpijskih igrah pred štirimi leti, ki si ga je takrat zelo želel, mu ni bil usojen. Ali bolje rečeno, bil mu je preprečen, čeprav je bil kandidat za olimpijsko kolajno v trikih v snežni cevi (pipu), kjer je pred tem postal svetovni mladinski prvak. Kar trije tekmovalci, ki so bili na svetovnem prvenstvu slabši od njega, so se potem uvrstili med prvo šesterico na olimpijadi. Razočaranje nad slovenskimi športnimi funkcionarji, ki mu niso odobrili nastopa na olimpijadi, ga je pripravilo celo do tega, da je začel tekmovati za v zadnjih sezonah tudi smučarsko uspešnejšo Hrvaško. "Za prestop na Hrvaško se nisem odločil zaradi denarja, ampak zato, ker pri nas ni bilo nobenih možnosti, sam pa sem takrat razmišljal o nastopu na olimpijadi. Slovenska smučarska zveza nas ni marala, češ da nismo resni. Zame so recimo rekli, da nisem dovolj dober in perspektiven. Bilo mi je hudo, ker sem imel resne možnosti za olimpijado. Na Hrvaškem pa zadeve nisem jemal tako resno. V vseh športnih zvezah je podobno. Ti si športnik, okoli tebe pa je deset ljudi, ki razpolagajo s tabo," se spominja nesojeni olimpijec. Grenko zgodbo z olimpijado je že skoraj pozabil, čeprav bi mogoče imel letos v Torinu tudi nekaj možnosti za visoko uvrstitev. Tekmovanja, razen tistih, na katerih mora nastopiti zaradi sponzorjev, ga zdaj ne zanimajo več. V lanski sezoni je bil na Air & Stylu, največjem tekmovanju v Evropi, osmi, na tekmovanju European Open pa je bil drugi v slope stylu. "V redu je, da se od časa do časa pojaviš na kakšnem tekmovanju, da vidiš kolege, da te opazijo mediji ... Snowboardanje se precej razlikuje od drugih športov. V vseh športih si številka ena, če si svetovni prvak. Pri boardanju pa je publika zelo zahtevna. Tekmovanja so enolična in večini snowboardarjev se to ne zdi najbolj zanimivo. Vse leto voziš na isti ledeni trdi podlagi in imaš trenerje, ki ti pri tem težijo. Veliko je posameznikov, ki znajo dva trika in so potem lahko na tekmovanjih zelo dobri." Sam se zdaj več posveča nastopanju v filmih, ki so med snowboardarji, pa tudi med glavnimi sponzorji bistveno bolj cenjeni. Že zato, ker v njih največji carji pokažejo vse, kar znajo, tekmovanja pa so bistveno bolj okrnjena. Po Markovih besedah filmanje še zdaleč ni tako preprosto, kot se zdi večini, da pač nekaj drznih mulcev počne neumnosti na snegu in to mimogrede posnamejo z videokamero ter se potem s tem hvalisajo naokoli. Sam se je takoj po novoletnih praznikih odpravil v sosednjo Avstrijo, kjer bo snemal vse do maja. "Pri snemanju, če hočeš posneti dvo- ali triminuten klip, moraš pokazati od dvajset do trideset trikov. Večinoma snemamo v celem snegu. Na skakalnici, ki jo naredimo, pa se da skočiti trikrat, štirikrat, potem se uniči. Zato moraš že prvi skok narediti najbolje, kot znaš." Nato sledi upanje, da so posnetki uspeli in da bodo čim večkrat uvrščeni v kakšen film. Marko je bil recimo prvi, ki mu je to uspelo z geografskega prostora, ki ga predvsem v ZDA označujejo za vzhodno Evropo, zato velja za nekoliko eksotičnega. Snemanja pa so sicer precej tvegana zadeva. Zaradi slabih razmer ali slabe pripravljenosti je lahko izgubljena cela sezona. Poleg tega je vse skupaj precej nevarno tudi, kar zadeva zdravje. "Skoraj vsako leto se zgodi, da umre kak profi. Toda če hočeš biti na nivoju, moraš to početi. Vsaka napaka se lahko konča s hudo nesrečo. Če padeš na tekmovanju, si trideseti, tu pa se lahko pošteno polomiš." Snemanja sicer potekajo na precej profi ravni. "Z nami so vedno dva snemalca in fotograf, snemajo pa nas s 16-mm kamero na navaden film, ker je to najkakovostnejše za snemanje v snegu. Snemanje sicer poteka brez preostale filmske ekipe, saj je v hrib težko vleči ekipo desetih ljudi. Lani smo imeli na Aljaski še posebnega vodiča. Poleg tega smo bili tudi dodobra poučeni, kaj nas čaka. Imeli smo tečaje, kako se obnašati pri plazovih in drugih nevarnostih, veliko pa smo trenirali za primere nesreče, da smo vsi skupaj delovali usklajeno kot dobra ekipa, saj gre lahko za sekunde," se Marko spominja avanture na Aljaski. "Na filmu je vse videti precej idilično. Najprej smo šli, do kamor je bilo možno, z motornimi sankami, potem smo šli do vrha peš. Helikopter je bil predrag, tako da si ga nismo mogli privoščiti. Najprej si progo ogledaš od spodaj navzgor in si izbereš točke, s pomočjo katerih se orientiraš, kje boš vozil, lahko so to sence ali skale. Ko sem prišel na vrh, sem videl le tri metre pred sabo, potem je bila samo še stena. Najprej sem mislil, da bi šel kar peš nazaj." Kljub dolgoletnim izkušnjam na snegu priznava, da ga je bilo pošteno strah. "Prej me je bilo malokrat strah. Če si pristopil k stvari in če si delal z glavo, je bilo malo možnosti, da bi šlo kaj narobe. Pri snemanju na Aljaski pa me je bilo vsak dan zelo strah. Vsak zavoj sproži mini plaz, ki se mu moraš umakniti, ker te sicer potegne. Če te plaz ujame, moraš vedeti, kam se lahko umakneš. Voziti moraš zelo hitro, ne smeš se ustaviti, potem pa moraš kontrolirati vse iztočne točke. Ko prideš na cilj, se ti odvali kamen od srca." Toda takšni podvigi dvigajo rating v moštvu, pri sponzorjih in seveda pri fenih. Najboljši ameriški snowboardarji so velike zvezde, ki zaslužijo bajne vsote in so redno prisotni tudi v bolj mainstreamovskih medijih. Kot recimo 19-letni kuštravi rdečelasec Shaun White, trenutno največja zvezda med snowboardarji. "Shaun White je takšna zvezda, da so ljudje neprestano okoli njega. Bil je na premieri našega filma v Muenchnu in kamor koli je šel, je za njim hodila gruča dvajsetih otrok." Drugače od Marka pa bo Shaun skoraj zagotovo nastopil na olimpijskih igrah v Torinu. Pri nas snowboardarjev, razen tistih, ki nastopajo v "raceu", ki je po Markovih besedah čisto druga zgodba, pri smučarski zvezi ne jemljejo resno, za Američane pa je olimpijada sveta stvar. "Če Američan zmaga na OI, je materialno preskrbljen za vse življenje."