profil / Lipa raste!

Joško Joras le skrajno nerad pristane na poletni profil za Mladino. Ko me po telefonu vpraša, ali bi bilo vse skupaj narejeno tudi tako "malo s humorjem", sem mu kot žal resnicoljuben fant prisiljen odgovoriti, da hja, najbrž tudi - in takrat se mu obličje na drugi strani linije slišno pomrači. Samo v razmislek mi razloži, kako sicer razume, da se je mogoče na račun trpljenja nekoga drugega daleč daleč stran hecati, da pa zna biti to hecanje za tega nekoga zelo boleče. "Novinarji pridete do mene z že vnaprej ustvarjeno sliko in hočete ponavadi samo pobrati ocvirke." Tiskana beseda se lahko živo zareže v tkivo, in ne samo v njegovo: tu je še družina, katere širši člani ga vsake toliko pokličejo in rotijo, naj vendarle premisli, preden se naslednjič pojavi v zlonamernih medijih. Kljub temu gospod Joško na koncu v pogovor privoli, in sicer zato, ker se ima za "toliko demokrata", da mu je jasno, da se je z mediji treba pogovarjati, četudi gre za medije z drugačnim političnim prepričanjem - in na koncu koncev, četudi gre za tako neobjektivne in s svojimi medvrstičnimi podtoni žaljive medije, kot je to Mladina.