Zaklani petelini

Vlasta Delimar je 8. novembra v galerijskem prostoru Klovićevih dvorov nastopila s performansom Marička, med katerim je zaklala petelina, dan pozneje pa je iz njega skuhala juho. S tem dejanjem se je poistovetila s svojo teto Maričko iz Koprivnice, za katero je to - tako kot še za kopico drugih žensk po vsem svetu, katerih prehranske navade so tesno povezane s perutninarstvom - del vsakdanjika. Konceptualna umetnost je zaradi tega postala novica dneva, 30. novembra pa sta se Vlasta Delimar in Tom Gotovac pojavila kot lika v karikaturi, objavljeni na straneh rumenega dnevnika 24 ur. Avtor je s karikaturo ministrstvo za kulturo pozval, naj neha finančno podpirati oba samostojna umetnika. Društvo Prijatelji živali je opozorilo občila (ta pa so opozorila javnost) na neprimernost javnega zakola živali, čeprav je metafora odnosov med močnejšim in šibkejšim že od vsega začetka značilna za delo Vlaste Delimar. Zdaj si omenjeno društvo prizadeva, da bi sodišče umetnici izreklo denarno kazen v vrednosti od 2500 do 6000 kun oziroma jo kaznovalo s šestimi meseci zapora.

Delimarjeva je že leta 1996 med performansom Iščem žensko, med katerim je bila najprej oblečena kot gospodinja, potem pa v vojaško uniformo, zaklala kokoš v ljubljanski Galeriji Kapelica, s čimer je kuhinjo oziroma bojno polje predstavila kot prostor, kjer močnejši jemlje življenje šibkejšemu. Luka Oman, aktivist društva Prijatelji živali, je med performansom ob odprtju razstave Marička skušal Vlasti Delimar zakol preprečiti, sledilo je prerivanje z Milanom Božićem, Vlastinim sodelavcem in drugim performerjem. Kot med korido ali plemenskimi obredi v Južni Ameriki so petelinu kljub temu spustili nekaj krvi, dan pozneje pa je nekdo na službeni kombi Galerije Klovićevi dvori s sprejem napisal 'Morilci!'. Kombi je celo zagorel, zaradi pravočasnega posredovanja gasilcev pa se ogenj ni razširil na druga vozila.

Odgovornost je prevzela organizacija Animal Liberation Front. Medijski bum, ki so ga doživeli, je pravzaprav povzročilo društvo Prijatelji živali, saj so njegovi člani prvi obvestili javnost in objavili fotografije, ki so jih posneli. Sprožili so pravi plaz. "Če tega ne bi storili, bi izšel morda člančič ali dva, nekakšen pregled celotnega cikla Intima, drugače pa bi dogodek minil neopažen. Tega nisem počela prvič, to sem delala že v drugih mestih, v Ljubljani, Beogradu, Quebecu ..., pa nikjer in nikoli ni bilo takih odzivov," je prepričana Vlasta: "Pojavili so se najrazličnejši ljudje, ki so začutili potrebo, da kaj povedo, in so pisali proti meni, recimo ljudje v Zarezu, ljudje, ki jih sploh ni bilo tam, pa so na podlagi tistega, kar so slišali iz druge roke, pisali o meni. Mislim, da je to popolnoma nemoralno, kajti če bi se sama spravila obsojat kakega človeka, bi se najprej vprašala, kaj se je zgodilo in zakaj je to storil, šele potem bi ga obsojala."

Med televizijskim soočenjem Delimarjeve z Omanom na televiziji Z1 je Oman zagrozil, 'da bi to moralo biti opozorilo, ne le Vlasti Delimar, ampak tudi vsem drugim umetnikom, in da bo v prihodnje tekla njihova kri, ne več kri ubogih živali'. "Si predstavljate, meni kaj takega še na misel ne bi prišlo in česa podobnega v 25-letni karieri še nisem doživela. To je vendar podoba naše družbe, zato se moramo vprašati, v kakšni družbi pravzaprav živimo. S samopromocijo ali z ekscesi takšna društva zbirajo točke, saj dobro vemo, da jih financirajo fundacije od drugod, da morajo imeti toliko in toliko dejavnosti, da upravičijo svoj obstoj. Sama tega ne potrebujem. Sem samostojna umetnica, ki ne potrebuje nikakršnih točk, na podlagi katerih bi pridobila denar nekih fundacij."

Lani so mediji na Hrvaškem javnost strašili z virusom ptičje gripe. Ko so labode, okužene z virusom H5N1, našli v ribniku Grudnjak, okrog katerega je v razdalji tri kilometre devet naselij, so 29. novembra 2005 policijske interventne enote v akciji z ostrostrelskim orožjem in veliko vnemo občino očistile 13.500 pernatih živali. "Šlo je za množično iztrebljanje, prepričana sem, da celo popolnoma nenadzorovano. Nihče pravzaprav ni bil odgovoren za nič."

Civilnodružbena scena je z angažmajem v zvezi s performansom v Klovićevih dvorih pokazala svoj pravi obraz, tokrat na škodo ugledne hrvaške konceptualne umetnice, ki se pri svojem umetniškem delu že od leta 1979 ukvarja z odnosom med spoloma. Takrat je z Željkom Jermanom izpeljala performans Poskus poistovetenja. V Galeriji Rigo v Novigradu je 31. julija letos umetnica pripravila performans Stara sem 50 let, s katerim se je postavila po robu uveljavljenemu razumevanju ženske lepote. Performans, ki je dvignil toliko prahu, je bil uvod v razstavo Marička. "Potegnila sem vzporednico med sabo in žensko po imenu Marička. Skupaj sva zrasli v provincialnem ruralnem okolju. Ona je za vedno ostala, jaz sem za vedno odšla. Uspelo mi je nekaj napraviti prav zato, ker sem pobegnila iz tistega blata, njej pa ne. Zgodba, sentimentalna, intimna, ganljiva zgodba pa se je tako bedno končala v medijih. Govorilo se je samo o tem, kako sem zaklala petelina, o Marički pa niti besedice. Žalostna sem, ker se niso dotaknili tistega, na kar sem pravzaprav hotela opozoriti. Vzeli so samo droben delček - to, kako je enkrat na teden ali kaj vem kolikokrat klala piščance, da se je prehranila. Gre pač za tradicionalen način pripravljanja hrane, ki je prerasel v škandal."

Nekateri teoretiki jo postavljajo v kontekst "drugega" in jugoslovanske feministične umetnosti, skupaj s Sanjo Iveković in Marino Abramović, s čimer pa se sama sploh ne strinja. "Čisto v redu je, če je komu v zadovoljstvo, da na tak način piše o meni, toda sama se ne bi hotela deklarirati kot feministična umetnica, kajti za feminizem mislim, da je ideologija, mene pa ne zanima prav nobena ideologija. Zasebno sem lahko feministka, za svoje javno delo pa nočem, da je deklarirano. Nikakor ne maram, da me trpajo v neke prakse in nekakšne predale. Rečem lahko, da sem z Jermanom gradila svojo emancipacijo, emancipacijo ženske. Bedasto pa se mi zdi reči, da je to feministična umetnost. Zakaj bi moralo biti tako? Izrecno hočem poudariti, da nisem feministična umetnica. Vsak novinar ima pravico misliti po svoje in me trpati v predale, toda nisem feministična umetnica. Zelo rada se ukvarjam z ravnotežjem in s približevanjem moške in ženske energije ter s tem, koliko sem pri tem napredovala v svojem svetu. Vendar to ni feminizem, to je človeška potreba. Celo v religiji in v drugih plasteh družbe gre za zbliževanje, tako se bolje počutimo. Začneš doma, s svojim možem, s prvim, z drugim, s tretjim, potem greš naprej, širše."

Anonimno feministično združenje je njeno delo napadlo leta 2003, med akcijo Moškim je treba verjeti. Šlo je za plakate na zelo prometnih mestnih ulicah, na katerih je bila fotografija Vlaste Delimar, ki razgaljenih prsi stoji na hribu. Čez obraz na fotografiji so prilepili plakat, na katerem je pisalo Moško nasilje nad ženskami ni samo zasebno vprašanje, zraven pa je bilo s sprejem napisano Vsaka 5. ženska pada po stopnicah. "To je bil militanten obračun združenja. Čutile so se ogrožene. Ponoči so izpeljale akcijo. Za to je bila potrebna manjša skupina, kar nekaj ljudi, barve, lestve, saj je bilo treba na višini petih metrov napisati Vsaka 5. ženska pada po stopnicah. Šlo je za še en poskus doseči nekaj z nasiljem."

S partnerjem Milanom Božićem je od leta 2003 do 2004 izvajala obsežnejši projekt Vlasta Delimar in Milan Božić bosta noč preživela v ... v dvanajstih zapuščenih ali zaprtih spomeniško zaščitenih objektih na Hrvaškem. Nekateri objekti so popolnoma zaprti ali so zaprti le za javnost. Bila sta v Švicarski hiši v parku Maksimir, v tovarni piškotov Koestlin v Bjelovarju, v stari orožarni v Koprivnici skozi katero se je nekoč vstopalo v mesto, v Čakovcu v dvorcu Zrinjskih, na Reki v nekdanji tovarni torpedov..."Vsem tem prostorom je skupno to, da mesta ne vedo, kaj bi z njimi, so popolnoma uničeni zaradi brezbrižnosti in političnih iger."