Fantazije o idealni starosti

Že pred dolgimi leti sem si jasno zarisal pravilo, da v roke v življenju ne vzamem več slovenskega romana, in upal bi si trditi, da mi je ta zlata maksima vmes naredila neprimerno več koristi kot škode. Tudi Desino Paniko sem tako odprl izključno iz službenih razlogov za potrebe tega profila - pa še to zato, ker mi je bila ravno na dosegu roke, saj jo je bila na neki polici že pred časom pozabila moja sestra.

Ko sem jo tako listal, predvsem, da bi jo lahko čim prej blazirano odložil, je vame bušnilo par skrajno simpatičnih fraz, recimo "Tam je stal kot spomenik delovnim zmagam sredi Moskve". Fraze so bile tako simpatične, da sem knjigo nehal listati in se raje lotil branja. Ob prvih tridesetih straneh sem se približno štirikrat nakrohotal iz dna srca. Desi namreč pogosto uspe tisti skrajno redki in zato toliko bolj spoštovanja vredni met: po eni strani se brutalno iskreno ukvarja z resnično grozljivimi problemi našega neizpolnjenega suženjskega vsakdanjika, vendar pri tem ne učinkuje kot daveče cinična pošast. S svojim tekočim in relativno preprostim slogom, a prefinjenim sarkazmom je - in to je še redkeje! - relevantna tako kvantnemu fiziku iz Maribora kot frizerki iz Radovljice. "Kot bi se majhna, brleča ročna baterija prebijala skozi stoletni smog po svetovni atomski vojni," opiše recimo blago pohotno svetlikanje v očeh zdolgočasenega soproga, potem ko se prešuštniška žena zaradi slabe vesti ves večer pretvarja, da jo blazno zanimajo njegove medle rekapitulacije povsem rutinskega delovnega dneva ("Prekipevala sem od navdušenja nad tem, da je v celem dnevu kar trikrat uporabil sireno na rešilcu."). Ko se majhna brleča ročna baterija razplameni do stopnje, da protagonistko zvleče v že dolgo mlačno zakonsko posteljo, je "kot bi po otroških letih prvič na mizo razgrnila človek ne jezi se". Še bolj impresivni postanejo taki opisi, ko človek zve, da je bil levji delež teksta napisan v štirinajstih dneh; čeprav je tudi res, da postane na kasnejših straneh kar malce očitno, da je avtorica hitela.

V svoji bazi v Mokronogu me je sprejela z blagim heksenšusom, saj je vso nedeljo presedela in igrala računalniške igre. Od teh je namreč odvisna, predvsem od hitropoteznih poslovnih strategij (licenčne tajkunščine, pravi, so zanjo prekrotke in prepočasne). Njena najljubša igra vseh časov je pasjansa, od takih modernejših in kompleksnejših pa Sims 2, torej elektronska simulacija realnega življenja. "Ma navežeš se nanje, na te svoje Simovčke. Ne moreš jih kar pustiti same, tam notri v računalniku. Dolgo časa sem z njimi recimo delala genetske poskuse, umetnike sem parila s politiki in hibride potem poimenovala po svojih prijateljih ... Ampak sem zadevo nabijala toliko časa, da se mi je vse skupaj uprlo. Očesna mrežnica ni več sprejemala njihovega odtisa." Kljub temu se ji zdi hecno, kadar jo kdo kritizira, ker pravi, da so računalniške igre za otroke koristne. "V pretiranih količinah je itak škodljivo čisto vse, tudi Rdeča Kapica."

V svoji stari kmečki hiši, od katere sva s kolegom Tančičem videla samo domačno vhodno izbo in hkrati kuhinjo, naju je sprejela skupaj z dvema od treh hčera ter manjšim zverinjakom skrajno prijetnih domačih živali, od katerih ji nekatere dobesedno dolgujejo življenje. Zlatemu prinašalcu Zaku je, preden ga je prevzela, po skrajnem scenariju grozilo celo uspavanje - kar bi bilo vsekakor škoda, saj zdaj preživlja najboljša leta življenja -, pa tudi ena izmed štirih muck je invalidka. Zverinjak se nezadržno množi: nazadnje so recimo punce dobile jahalnega konja Alda. Izbi z najvišje pozicije nad vhodnimi vrati načeluje impozantna barvna podoba Josipa Broza Tita. Tja naj bi jo bil pred časom napopal Ivo Godnič in zabičal, naj tam tudi ostane - pa saj tudi ni povsem brez funkcije, ko kot edina stroga patriarhalna avtoriteta vsaj nemo predseduje drugače precej emancipirani kuhinji štirih deklet, ki skrbijo predvsem druga za drugo in sama zase. Ko med pogovorom iz šole pride še najmlajša hči, je prvo, kar vpraša, ali gre lahko na računalnik.

"Oh, rojena sem bila leta '82 v Ljubljani ..." začne zgodbo o sebi utrujena, a čila bestselleristka. "No, eden od teh dveh podatkov seveda ne drži. Bila sem en tak precej negiben otrok - kar pomeni, da sem veliko risala, brala in fantazirala ... Če pa sem se že premaknila, sem sigurno naredila kako zgago." Ko sem prebiral njeno prozo, sem razmišljal, da je moral človek, ki iz rokava mimogrede stresa tako simpatičen sarkazem in pretanjeno samoironijo, za to marsikaj pretrpeti, saj tako razvit dar opazovanja naših vsakdanjih bed skoraj nikoli ne izide iz desetletij rajanja in rožic. In res: otroštvo zanjo ni bilo srečno obdobje. Ogromno reči jo je motilo, predvsem se je hotela roditi kje drugje. V bistvu so bila ta prva, formativna leta zanjo tako brutalno mučna, da o njih ne želi javno razpravljati. "Ni pa vse samo negativno: take izkušnje ti sicer pustijo nizko samopodobo in primarno nezaupanje do sveta, se pa naučiš reševati s fantazijo in razviješ domišljijo kot mehanizem preživetja."

Adolescenca? Intenzivna. "Mislim, da so me vrgli iz res čisto vseh srednjih šol, kar jih v Sloveniji imamo. Iz tistih parih, od koder me niso vrgli, sem šla pa kar lepo sama." Šola jo je vedno napolnjevala z grozno tesnobo, kot da gre na morišče, saj se je čutila avtomatično vedno česa kriva, ponavadi že vnaprej. Tako je postala ena najmlajših žurerk na sceni (petnajst let je bilo za Ljubljano sredi sedemdesetih res orenk zgodaj). Vlekli so jo boemi, gravitirala je k Šumiju in Figovcu, a mlado, kakršna je bila, so še najbolje prenašali hipiji. "Spomnim se, kako je enkrat na teden prišlo naokrog malo trave, in potem nas je sto ljudi naenkrat vleklo tisti en gram." V času študentske zasedbe filozofske fakultete si je od prijateljice sposodila indeks, ker se ji je zdelo nujno biti zraven. Dva dni je udarniško crnčila - kuhala čaje, tipkala bilten -, dokler ni zaradi revolucionarnega žara okrog roke dobila rdečega redarskega traku, s katerim je lahko pri glavnem vhodu preverjala indekse drugih. Pri tem se je počutila kot milijon dolarjev. Žal jo je zasačil zagrenjeni in zlonamerni bivši tip in jo pred vsemi razkrinkal kot petnajstletno smrkljo, tako da so jo po kratkem postopku vrgli ven. Deci pač.

Že od petnajstega leta je zelo malo živela doma, saj je raje bivakirala pri fantih ali se šlepala pri prijateljicah v študentskem domu. Nasploh se je takrat veliko žicalo, večino dohodkov pa je pokasirala kot goli kiparski model na akademiji. Bilo je zelo solidno plačano, pa še kiparji so bili tako fejst ljudje, da je kmalu pozabila, da je naga. V redno službo je kot varuška v vrtcu vstopila prav na osemnajsti rojstni dan in zdržala kar tri leta, nakar jo je pustila in se s prijateljico odpravila na pot okrog sveta (prišli sta do Grčije). Ko se je vrnila v očetnjavo, je postala za sedem let spet vzgojiteljica - "Veš, včasih sploh ni bil problem. Včasih so službe za tabo prav metali." - in se za nameček včlanila še v partijo.

Do slednjega je prišlo, ker jo je v kinu tako globoko pretresel dokumentarni film o človeškem zlu, da se je sklenila čim prej vpisati v neko pošteno organizacijo, ki skuša obrniti svet na bolje - in partija ji je od vseh, ki so bile takrat na voljo, delovala še najbolj podobna temu opisu. Čez en mesec so jo že metali ven, ker je povedala po pravici "o neki godlji v službi", nakar so jo sicer rehabilitirali, ampak je sama že zdavnaj zgubila vsako veselje. Spomni se, da je kot predsednica sindikata ves čas dobesedno spala na partijskih sestankih, najbolj pa je bila razočarana, ko so jim med neko neskončno sjednico napovedali, da jim bodo razkrili blazno pomembne informacije, ki so tako tajne, da se bodo o njih smeli pogovarjati samo z drugimi komunisti. "Spomnim se, da sem bila takrat res vsa iz sebe od ponosnega navdušenja - madona, kako pomemben državljan sem! Kaj vse mi bodo zdaj razkrili! - In potem je počasi prišla tista točka dnevnega reda in potem so nam plozali nekaj o tem, kako da ruska partija v svojih načelih popušča in začenja rovariti proti Jugoslaviji. Kar pa ni bilo itak prav nobena novica več, saj je o tem že tri mesece prej pisalo v vseh cajtengih! Takrat se mi je pa vse skupaj zazdelo res malce preneumno."

Dr. romani

Po sklopu golih naključij se je začela takrat pojavljati na televiziji in v filmih. Vloge so postajale vse večje in opaznejše, sčasoma so tudi prerasle okvire rodne republike. Danes se lahko v svojem CV-ju pohvali s tako barvito zvenečimi projekti, kot sta Trije prispevki k slovenski blaznosti in Kako sam sistematski uništen od idiota. Nekih navdušujočih zgodb o boemskem razvratu žal nima, vsaj ne slovenskih: "Dobro, v Jugoslaviji so bili filmarji malo bolj sproščeni in sta kakšna dva igralca kdaj med snemanjem celo seksala v hotelu, ampak pri nas je bilo pa največ, kar je bilo, da smo se ga po snemalnem dnevu vsi skupaj napili in bili potem vsi skupaj žalostni in na koncu mogoče zapeli 'Kaj ti je, deklica?'. Morda se je kdaj kdo v koga zaljubil, to pa je bilo tudi vse." Sčasoma je na televiziji dobila svojo oddajo: za prvo sezono Videogodbe je dobila nič manj kot viktorja, čeprav se je nekaterim zdelo blazno neprimerno, da naj bi se bila v skečih skupaj s sodelavci norčevala tudi iz slabovidnih, čeprav to sploh ni bil njen namen.

Ker se je redno pojavljala tudi v reklamah (le kdo bi lahko pozabil legendarno catchfrazo za Loterijo Slovenije: FERDO, PIŠ!!!!), se je na neki točki počutila dovolj samozavestno, da je pustila redno službo. In to, tako je videti danes, pravzaprav za vedno. Bilo je sicer strašljivo in včasih naporno, a Desa pravi, da je bila z materialističnega vidika vedno blazno skromno bitje. Živela je v malem najetem kletnem stanovanju brez kopalnice - in kadar ni bilo nič za pod zob, se je pač priliznjeno narisala pri znancih, kjer je bilo. Da je prišla skozi, je začela pisati - in to za Antenino posebno publikacijo Ljubezenske zgodbe. Plačano je bilo sicer kriminalno zanič, kar pa je v resnici pomenilo samo to, da je bilo treba naklamfati toliko več materiala. Bila so obdobja, ko je redno, iz tedna v teden, naklamfala po petintrideset strani na dan. Bila so obdobja, ko je prišla več kot polovica posamezne številke izpod njenega peresa. Danes pravi, da je bila to zanjo resna in skrajno dragocena šola, ki jo je naučila predvsem zbranosti in učinkovitosti: "Takrat preprosto ni bilo časa, da bi se svaljkala gor in dol pred pisalnim strojem, blokirano bolščala skozi okno in blodila o navdihu. Ali potem svoj umotvor tri leta popravljala. In tako naravnanost mi je na srečo uspelo ohraniti vse do danes."

Za dekle, ki je imelo do osemnajstega leta pod streho večino Sto romanov, a mu je okolje v glavo vbilo, da je prilično neuko in nesposobno, je bila to precej osvobajajoča izkušnja. Potem je šlo samo navzgor. Ko je bila enkrat še posebej brez denarja, se je odpravila na Pionirski list (kjer so jo imeli radi zaradi njenega z Dergijevo risarsko pomočjo splovljenega stripa Desovila) in jih navdušila z idejo fenomenalnega mladinskega romana, ki se ji doma praši v predalu. Ob tem se seveda ni pustila motiti bežnim detajlom, kot bi bil recimo ta, da ni imela od romana napisane ene same vejice: ko so pri PIL-u zastrigli z ušesi in ji naročili, naj prinese zadevo pokazat, je odvrnila, da potrebuje samo še kak teden za piljenje - in potem v desetih dneh tudi napisala Pod milim nebom, ki je postal njen prvi mladinski roman.

Danes na vprašanje, koliko knjig je vsega skupaj napisala, ne ve pravega odgovora. "Mislim, da ene trideset. Ampak če šteješ tudi slikanice." Na tržišču, kjer se knjige v povprečju prodajo v nekaj sto izvodih, je recimo s priročnikom Blazno resno o seksu krepko presegla nezaslišano cifro petnajst tisoč, kar jo dela za Siddharto slovenske pisane besede. Pod nekaj tisoč njene knjige preprosto ne zdrknejo. Kako veselo sem se zakrohotal, ko mi je na puhlično vprašanje, za koga ji je lepše pisati, za otroke ali za odrasle, komično mrko odstrelila: "Oboje je zoprno kot drek!"

Pisanje knjig se ji je vedno zdelo skrajno utrujajoče - še posebej zato, ker se jih ponavadi loti pisati ravno nekje takrat, ko poteče domenjeni rok. "In potem po dvajset ur na dan čepim za računalnikom, dokler mi ne atrofirajo mišice na nogah, dokler se mi ne sesede hrbtenica in dokler se mi ne vnamejo oči." A knjige pogosto pustijo občutek zadovoljstva in izpolnitve, le redkokaj v življenju pa ji je bolj zoprnega kot pisanje tedenskih kolumn ali - to je najhuje - leta, ko je pisala za razvedrilno televizijo. To je bila neskončna tlaka in eno bolj nesrečnih obdobij v njenem življenju. Za sedem let šarmiranja Marieve publike je zaslužila ravno za groteskno drago najemnino v Trzinu in položnice, a si je bila vmes nakopala tudi tri skrajno ljubljene otroke in drago odvisnost od žvečilnega gumija, zato ni mogla biti lenoba nikoli niti opcija. "Po oddaji je vedno sledila kratkotrajna evforija, ki je veljala izključno dejstvu, da je vendarle mimo. Potem se začne teden skoraj takoj spet prevešati proti naslednji nedelji. V bistvu sem šele kasneje za nazaj ugotovila, da sem bila sedem let po ves teden v depresiji - razen ob nedeljah zvečer med deseto in dvanajsto. Dobro, tudi ponedeljki bi bili še kar znosni, a je bilo treba v torek spet oddati kolumno."

Varni teater

Toliko več veselja ima zato s teatrom, ki zanjo zadnja leta pomeni ne samo večinski kos dohodkovne pogače, temveč tudi glavni vir profesionalne izpolnitve. Ko so se jo prijatelji prvič spravili prepričevat, da bi se morala poskusiti tudi na gledaliških deskah, je prhala kot z mrzlo vodo polita mačka (tako frazo si upam uporabiti, ker je svoje nestrinjanje s to idejo prav po gledališko tudi rekonstruirala za moj benefit), ampak na ta način v glavo spuščeni črviček ji ni dal miru ... in hvala bogu. Teater danes označi kot precej diametralno nasprotje televizije. "Ne gre ti toliko kreativne substance v nič kot na TV, saj se ti konec koncev ni treba vsak teden izmisliti nove drame." Poleg tega naj bi bil dejansko bolje plačan, da ne omenimo dejstva, da Desa ljubi sam kreativni proces evolucije od surovega teksta do poslednje zavese.

"V tistih obdobjih, ko imamo vaje, sem prav srečen človek. Res, to me dela srečno. Igralski poklic je staromoden poklic, poln romantike. Morda bi lahko rekla, da je to še edino poslanstvo, ki ga tehnologiji ni uspelo korenito spremeniti."

Teater je dosegel, da se je začela počutiti varno. Ta neprecenljivi občutek ji vlivajo predvsem soigralci in nasploh cela ustvarjalna ekipa, ki se kot heroji umetnosti zbira po nezakurjenih garderobah raznih Idrij in Žužemberkov, da bi se skupaj podala v boj proti nikoli spečemu sovražniku potencialnega nesmeha in nezabave občinstva. Desa pravi, da je sicer vedno dobro funkcionirala v delovnih kolektivih, a da ji tokrat morda celo prvič v življenju za to ni treba vlagati ogromnih količin socialne energije. Edini problem je v tem, da gostujejo res po vsej Sloveniji (v tem trenutku nastopa v treh različnih predstavah, od katerih je ena frišna, kar pomeni, da jo redno uprizarjajo tudi po dvakrat na dan). Ker živi v precej odmaknjenem kraju, to pomeni, da mora kar naprej premagovati silne kilometre, če se hoče vsak večer znova vrniti v Mokronog.

Ob pomisli na ta Mokronog bi si večina nas verjetno predstavljala kakšno staro obnovljivo podrtijo, že stoletja v lasti dinastije Muck - a ni tako, saj je bila izbira kraja absolutno naključna. Njena ljuba hišica v Mokronogu, hip za Puščavo in streljaj od Gomile, je bila za mater samohranilko in samookarakterizirano pisateljico proletarko pač "nekaj izvedljivega", saj se ji je začela draga najemnina prehudo zažirati v goltanec. Hišo je dobila (glede na lokacijo) zelo poceni - s tem da to ni bila kar neka random hiša, temveč nič manj kot spomeniška hiša, ki jo je Plečnik dizajniral za svojega štukaterja. Zunaj nje stoji še zaraščena lopa, ki naj bi bila nekoč prva savna v Sloveniji. Desa domneva, da sta si jo gospoda zgradila, ker sta bila nora drug na drugega. Kakorkoli, centralnega objekta sploh ni bilo treba kaj huje obnavljati - in ko je ponosna lastnica v otroštvu pogosto fantazirala o svojem lastnem domku, si je predstavljala skoraj natanko takega. S sosedi za zdaj nima tako rekoč nobenih stikov, kar je absolutno namenoma - saj ima s tem že izkušnje in si ne more privoščiti, da bi ves dan visela okrog po kofetih.

Na vprašanje, kako je kaj zadovoljna s svojo širšo domovino, se diplomatsko zamisli in sčasoma formulira: "Velika nuja za vsakega, ki živi v Sloveniji, se mi zdi, da gre vsaj ene trikrat na leto ven. Jaz po tem, ko sem šla okrog sveta do Grčije, pravzaprav trideset let nisem bila nikjer. Vse do lani, ko sem šla na Rodos, na Kitajsko in v Toskano - in potem nazaj prišla prerojena, polna veselja do življenja in do sebe. Pred tem pa mi pravzaprav sploh ni bilo več za živet. Tako da se mi čisto res zdi, da tukaj v slovenskem zraku je ... nekaj, kar te sčasoma pripravi do tega, da ti ni več do življenja. In da je treba čim pogosteje iti ven, si odpreti majnd in se nafilati, da lahko potem prideš nazaj."

Osrečuje jo veliko reči - vsako leto več. Včasih je ni znalo osrečiti nič, to pa zato, ker si ni upala biti vesela, saj se je potihem ves čas bala, da bo zato strašansko kaznovana. Najbolj srečna, pravi, je te dni, ko ima vse pospravljeno, ko nimajo otroci nobenih problemov, ko je ne priganja noben rok - in ko ima torej par sekund časa, da lahko fantazira o svoji idealni starosti. Od te si obeta: "Da se bom lahko počila na kavč in gledala grozljivke štiriindvajset ur na dan, ne da bi imela slabo vest, da bi morala med tem kaj konkretnega narediti. Da bi bilo takrat aktualno nadaljevanje Simsov tako totalno sijajno, da bi jih lahko neprestano igrala in vmes sploh ne bi opazila, kdaj sem umrla!"