Komfortno Na Metelkovi

Svoje dveri je v bivši stražarnici na Metelkovi 0 razprl Salon Egoeast, kjer je doslej gostoval le Živadinov in so se godile prigodne zabave likovnikov in lumpenintelektualcev. Salon, ki je še najbolj podoben dnevni sobi izčiščenejših potez in asketskega inventarja, sodi med bolje zakurjene prireditvene prostore na širšem ozemlju bivšega skvota, kar je v luči bližajoče se zime nedvomno šteti za prednost, sicer pa namerava v skladu s svojimi žepnimi kapacitetami in akustiko streči z likovnimi, fotografskimi in arhitekturnimi razstavami ter koncerti komornega kalibra.

Podobnega, kakor ga je minule dni dajal povohati kvartet Enzo Fabiani, ki je njih večino posvetil interpretaciji Juliet Letters, srečanja rokenrola, pardon, srečanja Elvisa Costella z resno glasbo oziroma kvartetom Brodsky, nastalega pred sedmimi leti iz Costellove fascinacije s časopisno vestjo o veronskem profesorju, ki naj bi odgovarjal na vsa na Julijo naslovljena pisma. V vlogi Costella je bilo tokrat zaslediti znani obraz (in grlo) s televizijskih zaslonov, Srečka Meha, in če lahko za Enzote ugotovimo, da so med neobveznimi nastopi v dnevni sobi brusili svoj zven in usklajevali korake, bi za Mehovo interpretacijo rekli, da se giblje po nelagodnem robu z danimi sredstvi, hm, glasom dosegljivega in da je bila zaradi pomanjkljive artikulacije in slišnosti besedil menda namenjena že prepričanim, torej tistim, ki znajo Juliet Letters že na pamet. Tu pa se, še bolj pereče kot navadno, postavlja vprašanje smiselnosti coverjev.