Kultura / Putrne orgije

Jan Fabre, no, njegova plesalka Valeria Garre, si na odru Cankarjevega doma privošči marsikaj, kar bi ji človek kar zavidal: že uvodoma krakajoče šizi v španščini, in ko ji tehnik iz začelja parterja vrže na oder zavoj masla, mu ga najprej še prinese nazaj, potem pa v vse bolj številno maslovje pomaka noge okoli nastavljenih nagačenih kužkov, ga edinemu živemu, ki pridno sope v ozadju, ponudi v lizanje, si ga kot žepni radio pritiska na uho, ga nosi v ustih, da se mastno cedi po bradi. Valeria spotoma, za po nesreči politim jogurtom, z jezikom preliže in z obleko prebriše tudi kakega pol metra posvečenih odrskih deska ter uprizori za laika dovolj krčevit histerični napad, ob teatrsko vzneseni, patetični deklamaciji iz zvočnikov nakazuje jebačke gibe z medenico in zdi se, da je vseskozi v službi Fabrove manufakture šokov ali provokacij, kakor piše v sporedu CD.