Kultura / Tanz mit sepia
The Sepia
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 39, 3. 10. 2003
Grlo sepie
© Miha Fras
Dratarji ali tabletkarji? Zdi se, da je angleški ansambel The Sepia, ki je v ponedeljek razsajal v klubu Channel Zero na Metelkovi, uspešno premostil dilemo: medtem ko zadaj bobnijo elektronski ritmi in žvižga sintetika, ki jih proži klaviaturistka, vlada ospredju na kitaro žagajoči metalc in dva nadomestka za kitaro, sintetizatorja, s katerima moško opletata in na katera brez slišnega učinka teatralno pritiskata kostimirana frontmana. Tudi če pustimo ob strani fingiranje in nakazovanje - verjetno vseeno premalo atraktivno za vidnejšo uvrstitev na air guitar prvenstvu - ter minutažo nastopa, kar skupaj s ponovitvijo iste viže za bis že nevarno dehti po profesionalnosti, pa se ti ob zvokih, ki jih oddaja kvartet, kar milo stori po dosežkih kakih Ministry ali NIN. Prejkone res zaradi vekanja na žalost zelo artikuliranega pevca, z le malo strumnmega tehno marširanja in najraje instrumentalnih, celo odtransiranih mediger, ki bi po petnajstih letih vrnila vero v vitalnost industriale in electronic body music, če je ne morejo vrniti slišani ploščki. Ampak - nastop The Sepia, ob katerih te takole mimogrede resno popadejo dileme, ko prebereš, da segajo njihovi začetki v leto '83, je kljub temu eden izrazitejših iz darkersko-gotsko-elektro cikla Channela, kjer se je zvrstilo nekaj veliko slabše podkovanih skupin, obenem pa je privabil za mrtvi ponedeljek dostojno število ljudstva, tudi v črnini in Laibachovih majicah. Se mar obeta večja živahnost na nikogaršnji zemlji med kitarami in elektroniko?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 39, 3. 10. 2003
Grlo sepie
© Miha Fras
Dratarji ali tabletkarji? Zdi se, da je angleški ansambel The Sepia, ki je v ponedeljek razsajal v klubu Channel Zero na Metelkovi, uspešno premostil dilemo: medtem ko zadaj bobnijo elektronski ritmi in žvižga sintetika, ki jih proži klaviaturistka, vlada ospredju na kitaro žagajoči metalc in dva nadomestka za kitaro, sintetizatorja, s katerima moško opletata in na katera brez slišnega učinka teatralno pritiskata kostimirana frontmana. Tudi če pustimo ob strani fingiranje in nakazovanje - verjetno vseeno premalo atraktivno za vidnejšo uvrstitev na air guitar prvenstvu - ter minutažo nastopa, kar skupaj s ponovitvijo iste viže za bis že nevarno dehti po profesionalnosti, pa se ti ob zvokih, ki jih oddaja kvartet, kar milo stori po dosežkih kakih Ministry ali NIN. Prejkone res zaradi vekanja na žalost zelo artikuliranega pevca, z le malo strumnmega tehno marširanja in najraje instrumentalnih, celo odtransiranih mediger, ki bi po petnajstih letih vrnila vero v vitalnost industriale in electronic body music, če je ne morejo vrniti slišani ploščki. Ampak - nastop The Sepia, ob katerih te takole mimogrede resno popadejo dileme, ko prebereš, da segajo njihovi začetki v leto '83, je kljub temu eden izrazitejših iz darkersko-gotsko-elektro cikla Channela, kjer se je zvrstilo nekaj veliko slabše podkovanih skupin, obenem pa je privabil za mrtvi ponedeljek dostojno število ljudstva, tudi v črnini in Laibachovih majicah. Se mar obeta večja živahnost na nikogaršnji zemlji med kitarami in elektroniko?
Sepia šprica
© Miha Fras