Kultura / Med fantazijo in socialo

Letošnji spored Mesta žensk naj bi, če je verjeti spremnim tiskovinam, nihal med domišljijskimi ("kreativnimi, utopičnimi, erotičnimi") krajinami in kronikami sveta liberalnega kapitalizma, in če je v prvega moč stlačiti marsikaj, so nas glede drugega, "angažiranega" predalnika že prevevale hude slutnje. Le zavoljo zatohlega ozračja kulturnih zavodov in domačijskih napevov s "predfestivalske otvoritve" v Etnografskem muzeju, z instalacije Singer M. Mojce Pungerčar in razstave Mete Krese Ko se življenje konča pri štiridesetih, kjer pod fotografijami razpadlih tovarn in brezposelnih žena bereš odlomke njih z roko napisanih, pretežno pretresljivih besedil socialne stiske?

Niti ne. Saj je s podobno zagatnim občutkom, vzduhom po patetiki v želodcu postregla tudi "prava" otvoritev, koncert Kamilyje Jubran v Cankarjevem domu. Kljub deležu njenega švicarskega spremstva, mojstrstvu videasta Rhapsa, ki je iz žive slike in dokumentarnih posnetkov Palestine z računalniško obdelavo čaral arabske vzorce in z zančenjem videa proizvajal muziko, kljub diskretnim elektronskim aranžmajem Wernerja Hasslerja - mar ni Kamilya mnogo preveč spoštljiva in naučena interpretinja, da bi se zaradi njenega sevdaha o palestinski tugi izločilo kaj prida serotonina? Drugačne izločke pa je bilo vonjati na torkovi off razstavi v Kapelici, kjer se je tudi prodajal Setveni koledar Tatjane Plahute, darilo za vsak žep in okus. Za vsak?

Morda ravno zaradi svoje korektnosti - poleg iz porničev preslikanih hetero scen vsebuje namreč tudi dva istospolna onegavljenja - vsaj ilustracije meseca aprila ne boste uzrli v nobeni avtomehanični delavnici, morda le v liberalnejših frizerajih, vprašanje pa je tudi, komu se bo priljubila Plahutina naiva, ves ta nesramni flodr na simbolih slovenstva, na Bledu in Triglavu, v Postonjski jami in Bazi 20 (!), kakor jih poznamo s šolskih ekskurzij. Prisrčno. Nič dlje od srca ni niti razstava Nonsens Milijane Babić, ki ta čas domuje v Alkatrazu na Metelkovi in se predstavlja s preureditvijo sicer redko preurejene, razgibane notranjosti. Babićeva vodi gledalstvo za nos mimo rešetk, za katerimi se sveti iz bombonov sestavljeni napis feel, ga sprehodi okoli z vabilom na ples popisanega, sredi galerije postavljenega črnega monolita in mu, firbčnemu, podstavi pručko, da pogleda v notranjost kocke, kjer skrčena, kot v pasti po eni svojih transformacij Alice iz čudežne dežele. Premišljeno, zvito, kar majcen šok glede na ohlapne kriterije galerije. Ne glede na vse - držimo fige za ženske.