Kultura / Kontrolirana improvizacija?

Iztok Kovač si na prvi pogled načne manj želodčne sluznice od avtoritarnejših koreografov. Zakaj njegove predstave, tudi zadnja, S.K.I.N., ki se je prejšnji teden dajala v Cankarjevem domu, povečini dajejo proste roke in noge stalnim in občasnim sodelavcem, po vrsti izbornim plesalcem, kakršna sta tule viharni angleški improvizator, sokoreograf Julyen Hamilton, spogledljiva Andreja Rauch in tai-chi izvedenka Karmit Burian, da briljirajo s svojim slogom in značajem. Seveda se nemalokrat mimobežna improvizacija, kateri se s pravimi dialogi s plesalci in slikanjem atmosfer pridružuje italijanski pozavnist, banka filmskih efektov in živalski vrt v malem, Sebi Tramontana, osredišči v premišljenih skupinskih točkah ekipe in aluzijah, zaradi katerih bi bilo treba pozabiti na film in si nadrobno prebrati Malapartejevo Kožo, inspiracijo za predstavo.

Sicer pa ohlapna S.K.I.N.-ova koža, pod katero je dovolj zraka za angleško humorne Hamiltonove komentarje preko mikrofona, s premenami ritma, gagi - za nepozabnega bodo verjetno obveljale priprave, prhanje z oljem, tangice iz alu-folije, peteršilj za ušesom in jabolko v ustih človeške pečenke - in pestrim gibalnim scenosledom skrbi, da se pritegne oko in misli ne odprhutajo drugam. Lahkotno. Že kar dosežek, če pomisliš, ob kakšnih dolgočasnih ibungah, tudi v okviru CD-jevega abonmanja Amelia, lahko drevenijo okončine.