Kultura / Naprej v zmešnjavo
Meštirix
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 3, 22. 1. 2004
Meštirix (tu še me3x) jahajo
© Miha Fras
Uh. V spremnih besedilih smo celo zasledili nekam živadinovsko - v vsako nadaljevanje gledališke miniaturke Meštirix naj vpeljali novo igralko, vse do Me-sto-x, ampak upajmo, da gre vendarle za šalo kratkega veka. Zaenkrat bo miniaturka z vse številčnejšim članstvom in avtorstvom še varno na volji v brlogih po meri Gromke, tako da je za udobje poskrbljeno. Vprašanje je le, če za udobje skrbi tudi predstava sama, saj njen film, pravzaprav hektično zmontirani videotrip, prej vabi na miselno gimnastiko kot na poležavanje. Meštirix, ki najprej, kot vse prave nadaljevanke, do besede in scenografije povzame zadnje prizore prvega dela, Me3x, namreč s pomočjo minimalističnih rekvizitov, odrsko resničnost določujoče torbe in časovnega stroja, bega med "vzporednimi" verzijami realnosti. Čeravno tvega, da med časovnimi skoki koga tudi izgubi, pa Meštirix ni kak usodnim vprašanjem zavezan sci-fi, temveč eskapistična burka v vsakdanji ništrc zapletenih, sivine naveličanih mestnih žena z dovolj živimi, fino karikiranimi povzetki značajev in skrbi, da prožijo dogodivščine verodostojno smotanega in zmerno histeričnega kvarteta salve smeha. Meštirix k temu, medtem ko na momente improvizirajo in tudi kao "izstopajo" iz vlog, priložijo že obvezno točko z napihljivimi dojkami dimenzij Dolly Parton, spremljeno s parodijo stereotipnega "erotičnega" jahanja z mnogo sopenja in vzklikov, razdelavo improligaške discipline roke, nekaj mastnih sindikalnih dovtipov ter sprotni, zdravo cinični lutkarski komentar predstave. So punce, kot ugibata godrnjava ptiča, tudi doma tako povprečne? Ne bi vedeli. Za razliko od miniaturke, ki ji želimo še mnogo zmešanih epizod.
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 3, 22. 1. 2004
Meštirix (tu še me3x) jahajo
© Miha Fras
Uh. V spremnih besedilih smo celo zasledili nekam živadinovsko - v vsako nadaljevanje gledališke miniaturke Meštirix naj vpeljali novo igralko, vse do Me-sto-x, ampak upajmo, da gre vendarle za šalo kratkega veka. Zaenkrat bo miniaturka z vse številčnejšim članstvom in avtorstvom še varno na volji v brlogih po meri Gromke, tako da je za udobje poskrbljeno. Vprašanje je le, če za udobje skrbi tudi predstava sama, saj njen film, pravzaprav hektično zmontirani videotrip, prej vabi na miselno gimnastiko kot na poležavanje. Meštirix, ki najprej, kot vse prave nadaljevanke, do besede in scenografije povzame zadnje prizore prvega dela, Me3x, namreč s pomočjo minimalističnih rekvizitov, odrsko resničnost določujoče torbe in časovnega stroja, bega med "vzporednimi" verzijami realnosti. Čeravno tvega, da med časovnimi skoki koga tudi izgubi, pa Meštirix ni kak usodnim vprašanjem zavezan sci-fi, temveč eskapistična burka v vsakdanji ništrc zapletenih, sivine naveličanih mestnih žena z dovolj živimi, fino karikiranimi povzetki značajev in skrbi, da prožijo dogodivščine verodostojno smotanega in zmerno histeričnega kvarteta salve smeha. Meštirix k temu, medtem ko na momente improvizirajo in tudi kao "izstopajo" iz vlog, priložijo že obvezno točko z napihljivimi dojkami dimenzij Dolly Parton, spremljeno s parodijo stereotipnega "erotičnega" jahanja z mnogo sopenja in vzklikov, razdelavo improligaške discipline roke, nekaj mastnih sindikalnih dovtipov ter sprotni, zdravo cinični lutkarski komentar predstave. So punce, kot ugibata godrnjava ptiča, tudi doma tako povprečne? Ne bi vedeli. Za razliko od miniaturke, ki ji želimo še mnogo zmešanih epizod.
Drugačna čustva pa utegne pri ljudstvu prožiti v bližnjem Alkatrazu postavljena likovno-politična instalacija Gorana Medjugorca Prophesies of Šejtan. Morda ne toliko zaradi pregnanega likovnega zastavka, kot zaradi občutljivosti teme, "islamskega fundamentalizma", ki se je, iščoč paralel in napotkov tudi v nacistični literaturi, loteva. Nov preizkusni kamen demokracije?
Paroli tedna
© Miha Fras