Kultura / Brezličneži iz podhoda

Kakor bi težko našli primerno besedo za vodstvo Maxijevega bifeja, ki s televizijskim ekranom meni nič tebi nič zakriva eno izmed fotografij, je treba skraja pohvaliti Damijana Kocjančiča in Strip Core kolektiv za strateško izbiro razstavnega prostora. Trn, dvajsetina velepovečav, ki se ji težko izogneš sredi podhoda ljubljanske veleblagovnice, je tako šel še za streljaj dlje od Lica, serije portretov Metelkovcev, ki na krajane zre z obzidja nekdanjega skvota, in moli nič hudega slutečim nakupovalcem ali strankam kulturnega hrama pod nos eksotične jim prizore neke druge, le par ulic in - glede na zapiralni čas podhoda - uric oddaljene Ljubljane. Z "zadetih", namedenih, z dolgim časom osvetlitve posnetih fotografij zadetih ljudi, žanrskih prizorov sede kinkajočih ali kar po tleh poležanih pretežno mladincev, tistih, ki jih redarji na koncu zmečejo iz diska ali kluba, ni težko dognati, ali so narejene v Gromki, v K4, v Channelu Zero ali pri Mariči (enkratna skupinska kompozicija!), z noše, frizur, ki zakrivajo obraze in z znamk okoli nasmetenega piva pa je moč tudi sklepati, ali je trupla prizadela tehno veselica, študentski večer, pank ali metal koncert ali kar klošarski delovnik.

Lep podkulturni dokument. In obenem nemara tudi priložnost - kakor beremo v spremnih besedilih Marine Gržinić in Aleksandra Bassina - za malo s strahom pred opojnimi substancami prežetega moraliziranja o eskapizmu, psihični osamljenosti in drogi kot njeni posledici, o zasvojenosti in apatiji, tranzicijski brezizhodnosti, o kapitalu, ki mlinči telo proletariata... No. Če so bile tu droge v igri, so ljubljanski dilerji še v slabši formi, kot kažejo preverbe, a vendarle je meniti, da je bila na delu veliko domačnejša substanca in je razstavljeno šteti med izkaze vseslovenske alkoholne folklore. V kinkanju enaki.