Kultura / Spektakel mesa

Mar je to tisto kleno nasilje in divji seks, na katero je bila, menda zaradi očitnih afinitet, posebej vabljena redakcija Rodea? Vendar pa je bil vložek štirih domačih plesalcev, ki jih je režiser Francois- Michel Pesenti izbral na ljubljanski avdiciji, le kratka in zelo ljudomila uvertura v početje ekipe "plesnega performansa" Paesin: včasih smo znali samo peti, ki se je pretekli teden dva večera zapored dajala odjemalcem abonmaja Amelia Cankarjevega doma. Medtem ko na količkaj profesionalnih odrih težko vidiš že koncert, ki bi minil brez izdatnega lučkarskega angažmaja, se Paesin kaže skoraj brez spremembe intenzitete neusmiljene luči, ob komaj slišni glasbeni spremljavi, bolje rečeno iz šumov sestavljenem soundtracku, in brez premene prizorišča, z rdečo plastiko prekritega, ob eni strani z zidom, ob drugi pa z vrsto ogledal zamejenega ringa, na katerega je občinstvo zrlo tako iz parterja kot z odra Linhartove dvorane.

Rdeče - da se ne vidi kri, ki bi kapnila iz ran? No. Čeprav je že kazalo, da bo scenosled pljuvanja, pretakanja slin in sočnega bronhialnega kašlja kronan s kapitalnim izbljuvkom, se na odru slovenskega hrama kulture ni znašlo nič konkretnejšega od z želodčnimi sokovi pomešane, židke sline. Če seveda ne štejemo mestoma kar konkretnih teles Pesentijeve sedmerice, para razrvanih mladeničev, krčevitega Japonca, grotesknega debeluha in treh žena, ki se vedejo, kot da bi ušli s terapije, zmorejo poleg artikuliranih krikov le najbolj osnovne medmete in najraje komunicirajo z udarci, gromkim butanjem sebe in drugih ob zid in tla, z napadi trzavice, tiki in grimasami, z brutalnim onegavljenjem in obscenimi gestami, vključno z metanjem mlahavih udov na roko.

Čeprav Paesin tehnično seveda ni porno niti snuff, morda že bliže wrestlingu in upajmoda tudi brez telesnih ali čustvenih posledic za igralce Teatre du Point Aveugle, je Pesentijev izčrpavajoči vrtinec gonov, v katerem sila in šikaniranje ne ostaneta brez komičnega podtona in je spolnost olupljena do parjenja, eno drznejših presenečenj v gledališkem sporedu Cankarjevega doma. Je pa seveda k učinku napol improvizacije, ki si vzame več kot uro, da bi utrdila snov, prišteti tudi določeno zasičenje z mesovjem - vsaj tistega občinstva, ki ni bilo tolikanj pohujšano, da bi ušlo iz dvorane. Zdravo pesimistično.