Kultura / Nekega dizajnerja spomin

Namesto da bi v galeriji buljili v televizijske ekrane, kar je vse bolj čest pojav v sodobni umetnosti, je Martin Bricelj, resda le za uboge štiri dni, v Škucu ponudil artefakt, mimo katerega ne more tako zlahka in hitro niti pasant s staroljubljanskega korza. Če veliko galerij izgublja bitko s pogledom, katerega pozornost in predirnost narekuje dinamični tempo kapitalistične proizvodnje, mu je Bricelj tu nastavi bogato opetičeno past v liku igre memory, katere sličice je obračala in ob njej napenjala možgane že marsikatera poharska druščina. Na voljo so bile tri inačice. Interaktivno, na mizo projicirano, s pomočjo senzorjev na pritisk gnano inačico se je na torkovi otvoritvi igralo v z motivi fotografij, ki razkrivajo Bricljevo dizajnersko žilico, prekriti sobi Škuca.