Kultura / Marlboro man v Menzi

Na gostovanje brazilskega didžeja Marlbora, skupni projekt podjetij rx:tx in Codeep za konec sezone, je vabilo kar nekaj navdušenih zapisov v časopisju, v katerih se ni manjkalo trditev o prvinskem "zvoku favel", pa tudi ljudstvu najbolj pikantnih opomb o "zloglasnih" funk carioca veselicah, na katerih se je menda lahko dobilo tako eno okoli kepe ali ikebano v hrbet kot hiter fuk na samem plesišču. Je kaj mileje, eksotičneje zvenečega za kranjsko, novoevropejsko uho od didžeja, ki vrti v deželi večnega karnevala in napol golih mulatk, pod njim pa obračunavajo bande in se onegavi vročekrvno ljudstvo?

Glede na tovrstno propagando (dopisom za medije je bila priložena tudi fotografija "funk fucka") je še sreča, da Menzo pri koritu, kjer se je prejšnji petek pripetila zadeva, niso preplavile etnične predmestne bande, ki, odkar je Mesto ukinilo redarsko službo, sproščajo hormone in brcajo v glave po Metelkovi. No. Menze morda ni napolnila običajna baza DJ Marlbora, pač pa le za Menzo dovolj neobičajna mešanica firbcev, plesa potrebne mladine in abonentov obeh organizacijskih zadrug, ki se je potem trudila mezgati na zvoke iz cedejev, ki jih je umetelno, rutinersko spuščal prefrigani Brazilec. Trudila? Naj rečemo, da je bila temperatura precej pod mejo običajnega blaznenja v elektroniki zavezanih klubih, deloma že zaradi statične osvetlitve na previsokem odru ustoličenega Marlbora, ki je dajala vedeti, da gre za koncert in ne diskotečno veselico, deloma pa zaradi ustrojenosti sporeda. Si predstavljate, da didžej več kot dve ure lomi isti brejk, kot da bi vseskozi namiksaval eno in isto vižo Beasty Boysov?

Za DJ Marlbora ozkost razgledov ni ovira, in ni si težko predstavljati, kako carioce nakazujejo z medenico ob enoličnem, a mastnem ritmu in kvantah atavističnega miami bassa, medtem pa bi vsak, ki v elektroniki ne išče le podlage za predparitvena obredja, ki je razpoložen za vožnjo in si želi slišati kaj svežega, ostal prazne steke. Morda bi za dvig temperature rabili podnapise pod verjetno sočnimi portugalskimi besedili, morda bi bilo treba skupaj z Marlborom uvoziti še oddelek brazilskih animir dam in dedcev? Dejstvo je, da je še največji vihar navdušenja povzročil Marlborov DMC vložek, z eno roko-vnazaj-na slepo-z nogo izvedeno scratchanje na laserskih gramofonih, in da je bilo največ smeha, ko je enoličnost pretrgala kaka šala, od mojita in lepila zmešani vokali ali citati znanih tem. Čeravno lahko gostovanje didžeja, ki je pred tem vrtel na španskem Sonarju, jemljemo za popestritev in dovolj dobrovoljen podkulturni uvid, čeravno bi tisti petek marsikdo prisegel, da z gajstnostjo poseka večino Codeep didžejev, o hip-hopu pa raje sploh ne govorimo, je vprašanje, kako bi se do podobnega mletja ravnali, ko bi bilo bolj često na sporedu - ah, že spet ta Marlboro? Kljub vsemu: lepa reklama za brazilski turizem, a naj mi še kdo reče, da didžej, ki že dvajset let vrti za tja do dvatisoč plesalcev in ima oddaje za petstotisoč poslušalcev na minuto radijskega sporeda, ni poklicno otujen od svoje obubožane baze. In kdo je tobačni sponzor? Come to Rio!