Kultura / Monahanov monsun

Gordon Monahan se ukvarja z analognim, elektronskim, naključnim, odigranim in programiranim zvokom že vse od konca sedemdesetih, še kake tri tedne pa bo v Kapelici uglaševal, komponiral in snemal svojo instalacijo When it Rains. Monahan se je tokrat, za razliko od projektov, ko so mu zvoke producirali težko doumljivi vodni ali zračni tokovi, odločil da vzame vajeti v svoje roke. In je vodo vpregel le v vlogi orodja, izvajalca računalniške partiture, ki naj s svojimi udarci, kapljami, ki jih proži tridesetero ventilov, izvablja zvok iz spodaj bingljajočih zvočil, činel, strojnih delov, laserskih ploščkov, kuhalnic, piskrov in skodel, katerih zamolkle, udušene pa tja do zvonke tone prestrezajo na njih nameščeni mikrofoni in jih preko zvočnikov pošiljajo v prisluh obiskovalstvu.

Čeravno se v redakciji Rodea še dobro spomnimo, kako prismojene je znal žgati dalnji prednik Monahanovega monsuma, glasbena skrinja pr Mihovc v Stari Fužini, pa je tisto, kar drobenclja v Kapelici, po značaju bliže sicer veliko kaotičnejši Hidrogizmi, kapljalni instalaciji iz osemdesetih (glej: Pred razpadom, Papa Kinjal Band), po splošnem vtisu pa tudi tolkalskim zapletom balijskih orkestrov, zamaknjeni japonski tradiciji, kunštni elektroniki in resnoglasbeni abstrakciji. Računalniška muzika, natančnost, programerstvo? Seveda, s pristavkom, da končni rezultat še vedno krojita muhavost in bogata zvočna dinamika materiala. Vredno posedanja v galeriji - vseh sedem triminutnih viž, ki jih s svojim prihodom proži obiskovalstvo.