Kultura / Tour de pust

Ker smo se na Astrodiscu, torkovi matineji v K4, ki s smešno nizko vstopnino in smešno zgodnjim turnusom - da si zjutraj približno nared za šolo ali šiht - razbija stereotipe o tehno veselicah, že prvikrat dodobra spotili in se pustili pohoditi, nas tja ni vlekla nevemkakšna nuja. Medtem pa je tehno soareja obratovala v rednih dvotedenskih presledkih, vmes, ko je umanjkal čelnik in glavna atrakcija Umek, doživela reality check, občuten upad obiskovalstva, in tudi na pustni torek presenetila s še človeškimi temperaturami in vlažnostjo zraka.

Se je rajferska mladezen že zasitila Umekovega hobija, glede na siceršnje tehno standarde še sveže naslombe na elektro in umirjanja vrtoglavih BPM-ov, se ji prav za pusta ne ljubi šemiti v veverice in niti ni slišala za gosta večera, kolnskega producenta, minimalista Thomasa Brinkmanna? Po vsej verjetnosti. Pa ji tudi ne bi kaj dosti pomagalo. Saj se je Brinkmann, ki je doslej presenečal z raznovrstnostjo, od abstrakcije (zgodnja dela) do pogojne plesnosti (Soul Center, Tour de Traum) in spet nazaj do montaže in zankanja konkretnih zvokov (Tokyo+1), v K4 pojavil v čisto šesti, tudi kibicerjem iz zaodrja neznani izvedbi. Brinkmann - tokrat Umeku v čast in na kožo?

Morda. Vendar pa je, kolikor je kljub neatraktivnosti takoimenovanih, le z laptopom podprtih live-actov občudovati Brinkmannovo umestno mešanje zamolklih ritmičnih matric in zadubanih efektov, po drugi strani zehati zaradi sicer gladko tekočega in stilistično vrhunskega, a skraja nevznemirljivega scenosleda. Že že, natančno in premišljeno žongliranje in sprotno sestavljanje vzorcev, a kaj, ko se zdi, da je že Dojaja kot predvozač odcedil neprimerno več za čago prepotrebne hude krvi. Bo treba za popolnejši užitek v Brikmannovi bojda še čisto frišni produkciji počakati na končno filtriranje in brušenje, sesti v domači naslanjač in vložiti disk? Dobro, da kaj takega sploh zaide v domovino.