Kultura / Muzičari koji piju

Mar rokenrol, tudi tisti, ki daleč od soja katodne cevi rije po podzemlju, v malhi ne najde več drugega razen do konca in čez preigranih akordov, je na tem, da postane bolj folklora, pred pretokom let zaščiteni življenski slog ter pozabi na utiranje novih poti? Kdove zakaj so nas take in podobne zopet oblivale ob trojici, ki se je odločila z evropsko turnejo podpreti organizaciji Save the children in Handicap International, v ponedeljek pa v režiji založbe FV rovarila v KUD-u F. Prešeren? Morda le zaradi tega, ker smo se bolj zabavali ob odrski pozi - "vroča" bejba na basu + "dekadentni", kokaina potrebni podobnik Slasha - ameriškega tria Ironhead kot resno uživali v njegovem surovem hardroku in rokenrolu? Ni dvoma - če bi se drugi nastopajoči, švedski kvartet Dollhouse, pojavili na kateremu izmed festivalov v zlati dobi hipijade, konec šestdesetih, bi na mah, že zaradi precizne godbe in zvoka ter dodelanega nastopa vključno z ekstatičnim valjanjem in soliranjem po podu, pometli s konkurenco, če jih zaradi očitnih podobnosti prej ne bi zbil kateri od povzetih in premletih starorokerjev.