Godni za Prozac

Drugi, ki so poskrbeli, da se konjenica bliža izpolnitvi sicer zanemarljive kvote v Kudu prebitih večerov, je bil ameriški duo Xiu Xiu, ki je istotam vijačil v torek. Vijačil? No, če je pod vijačenje še šteti aktiviranje semplov ter matric z ritem mašin, ki je skupaj s tolkalskimi ekskurzi dua in kakim bizarnim, cirkuškim intermezzom na kolesarskih zvoncih, poskrbelo za dovolj nenavadno podlago. Podlago? Seveda, podlago, zakaj skupna poteza in nemara razlog za obstoj Xiu Xiu je izraziti vokal, če ne celo osebnoizpovedna besedila Jamieja Stewarta, ki se je dejansko brez rezerve predal petju in čustvovanju. Stewartovo čustvovanje, tja do v nebo vpijočih tožb z od žalosti in besa skrušenim glasom, pa je kaj enodimenzionalno in te, če nisi ravno nepopravljivi depresivec in svetobolnež, kljub intrigantnosti muzike in kopici za podlaganje nezajezljive tuge uporabljenih inštrumentov, kmalu utrudi in zatre vsako iluzijo pestrosti ter dinamike nastopa.

Samo ugibamo: kantavtor gre na tehno veselico, poje pivnik in dokončno odbluzi? Tja, verjetno je že to kratkočasneje od starega človek-s-kitaro recepta. Priporočamo konjsko dozo prozaca.