Kultura / Odtod do...vodnega cirkusa

Lahko bi rekli, da se je letošnji Exodos nadaljeval v mejah spodobnosti. Da je Lydia Lunch, čeravno bi v pomanjkanju omembe vredne muzike ali angažmaja njenega ansambla raje videli, da nastopi solo, zaradi sterilnosti Cankarjevega doma pa, da kadi in benti na metelkovi, priložila vsaj dobro mero zanjo značilne nevrotike, razgradnje in zoprnije. Da je Rabih Mroudi, čeravno je hudo razvlekel Iskanje pogrešanega uslužbenca in se na momente prisiljeno šalil, iz časopisnih izrezkov sestavil posrečeno sliko libanonskega političnega in časnikarskega vsakdana, kjer ima (ne)resnica tisoč obrazov in kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača. Da je Quizoola!, šest ur dolgo medsebojno izpraševanje tria Forced Entertainment, med iskanjem bistva, vrtanjem po intimi in improvizirano humoresko, pred izčrpanjem in naveličanostjo obvarovalo vsaj občinstvo, ki je lahko prihajalo in odhajalo, kakor se mu je zljubilo in Kosovelovo dvorano tako spremenilo v železniško postajo. Da se je Steak House Gillesa Jobina, čeravno se mu proti koncu pošteno zavlečejo čreva, umestil v čas vsaj z nebrzdanim, razosebljenim parjenjem, medsebojnimi spopadi, destrukcijo inventarja in epileptičnim rejvanjem na špasni butntehno Cristiana Vogla, ki si jih privatno privošči komuna, med delovnim časom vprežena v lepe manire sodobnega plesa.