Kultura / Golazen iz zračnika

Ni čudo, da je imel Branko Potočan take težave in da usode mnogokrat odpovedane jesenske predstave ne more napovedati niti Trontelj, saj dogaja Nekje vmes na svojskem in na vremenske vplive občutljivem prizorišču, v prezračevalnem jašku Cankarjevega doma, kamor obiskovalstvo križemkraž podzemnega labirinta, po vojaško priganjajoč in troseč robat humor, popelje posebej nastavljeni stevard. A kalvarije po hodnikih kar ni konec, saj se je Potočan tokrat namenil izrabiti perspektive s stopniščem opasanega silosa in se občinstvo izmenjuje z njegovo tolpo FourKlor na tesnobnem dnu vodnjaka in više, v privilegirani voajerski poziciji na galeriji in v kletki spodaj. Seveda s težaškimi gimnastičnimi prvinami po s stropa napeljanih vrveh nabrita predstava ne ostane brez zajedljivega podtona, brez značilnih prizorov iz življenja višjih primatov, za napredek človeštva zaslužnega boja za prevlado in zadovoljitev gonov, kateremu se gledalstvo še lahko smeji v jašku, a se mu hočeš nočeš vdaja prerivajoč se po tesnih hodnikih Cankarjevega doma. Če hoče Potočan predstaviti drugi pogled, vzbuditi v tem slovenskem trenutku prejkone odvečno empatijo in toleranco, tega na srečo ne počne solzavega očesa, temveč z vzgojno krutostjo, češ, prej ste kot ovce ubogali stevarda in, da se vam izpolne želja, metali teniške žogice na punco tri nadstropja niže, sedaj iz njene perspektive občutite silo in pospešek. Terapevtsko.