Kultura / Stvari, ki govorijo

Druščina tistih, ki se skoraj nikoli ne pridejo poklonit na oder, se pravi lučkarjev, scenografov, tonskih mojstrov, fotografov, je šla sledeč zamisli En Knapovega oblikovalca luči Jake Šimenca na svoje in iz predstave Šestnajst obratov eliminirala tisto, na kar se navadno obesi pogled in uho, tiste, s katerimi gledalstvo čustvuje in živi teater. Namesto igralcev so se prejšnji teden vzdolž odra Stare elektrarne tako premikali ročno in mehansko vodeni rekviziti, ki so, izmenično osvetljevani, zastopali po ozvočenju predvajana besedila. Bi se, takole na prvo mnenje, zdelo, da zna biti dialog dveh blond kandidatk za miss kosilnic, razkladanje gimnastične naprave v vlogi na zdravje in kondicijo prisegajočega mišičnjaka, pravljica o sredstvu za ostranjevanje madežev, v kateri nastopajo makro posnetki hišnih pršic, more vsake vestne gospodinje, naštevanje dobrobiti zakonskega stanu v interpretaciji domačijske kič instalacije, kaj duhamorna zadeva?

Niti ne, čeprav bo držalo, da osvežujoče kratka in s primerno muziko opremljena predstava ni vedno vknjižila menda predvidenega krohota, je pa zato postregla z nekaj zajedljivimi na račun ne samo slovenskega stanja stvari in potrošniškega ljudstva, vključno z nepozabno himno Orbitreku. Še dobro, da so jo predvajali vsaj napol prepričanim, drugje bi jo lahko vzeli za žalitev. Predlagamo turnejo po kulturnih domovih domovine.