Kultura / Biseri in pleve

Rdeče zore, edina, sedaj že sedem let delujoča inštitucija, ki resno jemlje osmi marec in se ima za feminističen, a ne separatističen.festival, vendarle lahko ponudi tudi presežke, četudi je izbirati s pinceto. Presežna je bila za konjenico, ki se je zaradi mladostnih travm ognila uvodniku s partizanskimi napevi zbora Društva upokojencev Idrija, že prva atrakcija festivala, ki jo je v Menzo pri koritu pripeljalo sestrsko Mesto žensk. Je mogoče na prejkone ansamblom namenjenemu odru Menze uprizoriti "solistični plesni performans"? Kot kaže - da, s pristavkom, da ga ne vidijo zadnje vrste v naslanjače pogreznjenega parterja. Škoda, zakaj Finka Heini Nukari, ki je oblečena v gumijaste škornje, spodnjice in drugega nič, je definitivno vredna ogleda, vsaj kolikor so, denimo, vredne ogleda moraste spake iz Aphex Twinovih videov. Heini, ki ji špila povečini abstraktna elektronika Jimija Tenorja, se namreč vse do konca miniature z dodelano mimiko in gibom izogiba opredelitvi spola in celo vrste in dostikrat bolj spominja na lutko, animacijo ali fotomontažo kot na človeka, moškega z joški ali žensko z groteskno masko. Futuristično. Sigurno bolj, kakor je bil futurističen kantavtorski spored Rdečih zor in globlje, kakor je brskalo nekaj instalacij in razstav v sosednji galeriji Alkatraz. Iz brskanja je seveda izvzeti starleto festivala, z medicinskimi intervencijami pohabljeno Iračanko Samirah, ki jo je, sestavljeno iz gume, pripomočkov za udobnejšo spolnost in kovinskih spon, na ginekološkem stolu in mehanično trzajočo od bolečin, v zadnji sobi Alkatraza razstavil belgijski duo L/7. Samirah - mučenica Rdečih zor, kratkočasni spaček, katerega se lahko za razliko od resnih artefaktov dotikaš in vtikaš prste v notranjost in pred katerim straži v steklenem kozarcu napihujoče se, gumijasto srce. Dosti manj pregnano od stripovskih prigod v Alkatrazu pa je izzvenel uvoz iz Rusije, ansambel Iva Nova, ki je v četrtek na radost občinstva preigraval standarde in treniral večglasja v Menzi. Se nam je le zdelo, da na teritoriju bivše zveze sovjetov kar mrgoli čudakov in kar vre od hude krvi? Če je poslušati in gledati Iva Novo, "ruske Pogues", je treba reči vsaj, da Rusom ne manjka niti "neobremenjene", na rokenrol cepljene, benigne folklore. Ki bi, če mora festival imeti svoje rajanje, naletela na še plodnejšo podlago v petek, ko na Metelkovo dere zabave željno ljudstvo, namesto da se streže z zahtevnejšimi zalogaji. Mednje je všteti novo podjetje slovenske Diamande Irene Tomažin, ki se po novem skuša z impro kvartetom, a ji, čisto osebno mnenje, manjka karizme, da bi podkrepila in uokvirila nje vratolomne vokalne ekshibicije. Kak manj glasen četrtek ali celo posvečeno ozemlje Gromke pa bi se zasigurno prilegla tudi v petek s čebljanjem v Menzi skoraj preglašeno specialiteto, Madame P, ki si s pomočjo efektov in lastnega glasu iz fraz čara cele pokrajine in iz ljubezenskih klišejev dela celo komedijo, vključno z izpovedjo "na uvce" naključni obiskovalki v parterju. Naključni biser ali plod premišljene strategije? Bistvo ostaja zaenkrat nedoumljivo.