Kultura / Iz drugega plana

Astrodisco, podjetje Umekovega krožka, ki je, predvsem kadar je vrtel čelnik in kadar je bila konzumacijo vključujoča vstopnina nastavljena na 500 SIT, tudi ob torkih razprodajalo K4, se je, tokrat za manj ljudomilo vsoto, skušalo na petkov večer. In vknjižilo manj prepričljiv obisk. Kar pa ni kdovekako motilo atrakcije, DJ Kozeja, ki se je po ogledu situacije sam odločil, da vrti na manjšem, intimnejšem plesišču. Mar obstajajo tudi didžeji, ki jim ni mar za krdela in nimajo zvezdniškega kompleksa? Tudi. Čeravno bi si ga Stefan Kozalla, ki producira minimalistične kot DJ Koze in član International Pony, prvovrstno nemško debilano pa kot Adolf Noise, zlahka pridelal že s svojim, v domovini visoko cenjenim didžejanjem. Resda se je del z njegovim opusom seznanjenih bal, da bo Koze zastavil na trdo, a ponos Hamburga se je izkazal s prvovrstnim, za čago namenjenim izborom, pa tudi s čudaškim scratchanjem, vmiksavanjem nepričakovanih zvokov in z nič bolj vsakdanjo dinamiko scenosleda, med neverjetnimi ekstremi nihajočo sinusoido. Koze, ki na momente dela pravi teater, da ljudstvo vrešči v ekstazi, drugič pa ne opazi, da se je plošča iztekla, morda ne zdrži več od dveh ur, ne da bi zabrodil v minimalizem in utrudil, a njegovi vrhunci, hipne domislice in guncanje afen so vredni tisočkrat več od tirad vsakega didžejevskega poslovneža ali kvazi učenjaka. Bi si bilo želeti, da mu je prisluhnila tudi nadebudna mladezen, ki prepojena s prevladujočim mnenjem slovenske tancmašine misli, da je bistvo didžejanja v miksanju, tehniki, in da so izbor muzike, invencija in posluh za plešoče v globokem drugem planu.