Slišati Yodo in umreti

Festival pomladi, edina inštitucija, ki ljudstvo prestolnice z elektronsko muziko redno vabi v naravo, je letos še najbolj vabila v Tivoli prav na svoj osrednji večer, edini, ki zaradi zgodnje ure, ko se ugasne feršterkarijo, ni obveljal za matinejo. Drugače so menda na svoj račun prišli predvsem številne delavnice obiskujoča deca in mehko trato iščoči maturantje, sobotni spored, ki je popolnil Jakopičevo sprehajališče kljub grdemu vremenu, pa je meril više. In deloma uresničil napovedi o "nekaterih najboljših in najbolj svežih izvajalcih elektronske glasbe današnjega časa", deloma pa utrudil in razočaral z ureditvijo in izbiro prizorišč. Še zdaleč niso utrudili in še manj razočarali ljubljanski Sunday Sessions, plesni projekt Gregorja Zemljiča (Random Logic) in Igorja Škafarja (Rodeo), ki se jima v živo pridružita gajstni Magnificov basist Dagi ter Schatzi, da potem družno žgejo z italo diskom in elektrom pretkani funk. Vsekakor eden redkih ansamblov, ki daje ritem, ne da bi preko retro zvokov zabredel v pogrošnost, sicer pa prava wah-wah orgija.

Kar bi težko, edino v primeru, da štejemo za verodostojne tudi solo orgije, rekli za senzacijo večera, Britanca DJ Yodo. Yoda, katerega sonarodnjaki baje uvrščajo med deset didžejev, ki jih je treba videti, preden umreš, je še ena potrditev, da spretnost sama po sebi ne naredi didžejevskega seta. Če ti seveda namesto njega ni dovolj že vrtoglavi kolaž vsem znanih viž iz zgodovine popularne muzike, spremljen s sliko in zvokom iz videa, Pioneerjeve igračke, ki jo je Yoda preučil do obisti in s katero scratcha gibe in zvok. Ob Yodinih video ekscesih, naphanih z odlomki kultnih filmov iz sedemdesetih in osemdesetih, ob uro in pol dolgemu filmu s Star Trek uvodno špico in dramatičnim epilogom, se je moč na obroke hudo narezgetati, v enem kosu pa mori, kakor bi morila ura in pol zmontiranih reklam. Mimo scratcherskih bravur težko priloži kaj sveže muzike ali atmosfere, namesto tega le glejte, kaj znam! ekshibicijo. Prav, Yoda je morda bolj vizualen kot zvočen fenomen. Zakaj so torej z metežem podob hipnotiziranemu ljudstvu z odra svetili reflektorji naravnost v oči? Da odženejo epileptike? Ali pa - zakaj enojec Vector Lovers, ki ga je bilo doslej ceniti po umirjenem elektru, s tako plesnim in žlahtnim scenosledom raje ne razmigava v kakem klubu namesto v vse hladnejšem Tivoliju? Seveda s klubom ne mislimo K4, ki je pač veliko premajhen kvartir, da bi se vanj prelila več kot dvatisočglava množica.